Zemljevid  

Županovanje po prvi svetovni vojni

Zadnji štandreški župan pred prvo svetovno vojno je bil Andrej Lutman, ki je nadaljeval z upravnim delom tudi v povojnem času, ko je Primorsko zasedla Italija. Z odlokom z dne 02.12.1918 je bil ustanovljen Gospodarski svet občine Štandrež, ki mu je načeloval sam župan Lutman; slednji je po kratkem času prepustil to funkcijo članu Gospodarskega sveta Ivanu Rijavcu, ki je županu osporaval številne nepravilnosti pri razdeljevanju živeža in oblek v vojnem in povojnem obdobju ter pri prevzemu bakra od občanov. Prišlo je do zelo ostre konfrontacije, ki je privedla do inšpekcije, ki je dokazala določene pomanjkljivosti v uradnih seznamih oddane hrane in oblačil. Župan se je branil s tem, da je v tistem obdobju deloval v izrednih razmerah in da ni imel občinskega tajnika in sela, Rijavec mu je pa odgovarjal, da je za to bil sam kriv, saj se je Rijavec brezplačno ponudil za občinskega tajnika, medtem ko občinskega sela ni več sprejel v službo, ko se je le-ta (Rijavčev svak Blaž Tabaj) vrnil s fronte julija 1918. Rijavec je zbral več kot 70 podpisov, s katerimi so občani zahtevali odstranitev župana Andreja Lutmana, ki je aprila 1919 odstopil in predal uradne občinske spise Vinku Bandelju, ki je konec maja funkcijo predal Ivanu Rijavcu. 

Preberi več

Županovanje Ivana Rijavca ni bilo lahko, saj se je moral ubadati z zelo zahtevno nalogo obnove od vojne hudo poškodovane vasi (načrt je izdelal zelo znani arhitekt Maks Fabiani, ki je pred vojno veljal za dvornega arhitekta prestolonaslendika nadvojvode Franca Ferdinanda, medtem ko po vojni se je močno približal novim - fašističnim - oblastem, morda iz oportunizma). Rijavčev štiričlanski odbor (sestavljali so ga Anton Reščič, Jožef Paškulin, Jožef Lutman in Alojz Brisko) je moral urediti in zaključiti račune ter odobriti dohodke in izdatke za obdobje 1913- 1918, ki kot rečeno so bili zelo neurejeni. Tudi to delo je Rijavec izpeljal z uspehom, čeprav mu je po smrti bivšega župana Lutmana pomanjkovalo veliko informacij, ki mu jih bivši odborniki niso znali posredovati. 


Politika Ivana Rijavca je bila do novih italijanskih oblasti zelo načelna in včasih presenetljivo ostra. Vojaške oblasti so takoj začele pritiskati na občino Štandrež, da bi jim ta odstopila Rojce in Velike Roje, pod grožnjo prisilne razlastitve. Šlo je za območje, ki ga je vojska že imela v uporabi. Odgovori, zabeleženi v zapisnikih občiskega sveta, so vedno bili zelo kratki in jasni: "Soglasno se sklene, da Rojce in Roje se ne prodajo" ali "Soglasno sklene se zavrniti to prošnjo". 30. novembra, po ponovni zahtevi vojaške uprave, je občinski odbor sklenil sklicati v šoli "zbor občinarjev", ki naj bi odločal o zadevi. Dne 12. decembra 1920 je zbor občanov sklenil, da se Rojce ne prodajo (v zapisniku piše: "Pojavi se spolšni odpor proti prodaji") in da se proti plačilu dajo le v najem. Rojce so tako ostale v rokah domačinov. Šele po drugi svetovni vojni, štirideset let kasneje, je italijanskim oblastem uspelo razlastiti ta zelo rodoviten kos slovenske zemlje: na njem so zgradili naselje za istrske optante in z eno samo potezo dramatično spremenili etnično sestavo širšega območja. 


Občinski odbor Ivana Rijavca se je zelo prizadeval tudi za obrambo ostalih gospodarskih interesov teritorija: vojaške oblasti so na primer nenadzorovano kopale in odvažale velike količine peska in proda z levega brega Soče, ki je bil občinska last in temu početju so sledile številne protestne note župana. Taka pokončna drža ni mogla biti po godu italijanskim oblastem, ki so začele izvajati določen pritisk. Iz depeše kraljevih karabinjerijev izvemo, da so 28. julija 1919 aretirali tajnika na štandreški občini Ivana Renčelja. V depeši, ki jo hrani državni arhiv v Gorici, v bombastičnem tonu italijanski orožniki opisujejo Ivana Renčlja kot bivšega avstrijskega častnika, kateremu so zasegli eno puško, dva jurišna noža in osem časopisov v slovenskem jeziku...


Kmalu so se spet pojavila precejšnja trenja med raznimi občinskimi strujami glede prodaje neke občinske kasarne in vodenja sestankov - ki naj bi se večkrat začenjali prepozno zaradi delovnih obveznosti župana Rijavca na sodišču - a predvsem zaradi porazdeljevanja kmečkih prispevkov, pri katerih naj bi župan zavrnil nekatere prošnje, medtem ko naj bi sprejel prošnjo nekega Jožefa Brankoviča, ki baje ni imel pravice do prispevka. Glavni podubnik pri zahtevi po odstranitvi Rijavca je bil Jožef Lutman, ki mu je v ta namen uspelo zbrati drugih devet podpisov. Civilni komisariat za samoupravne posle Goriške pokrajine je odredil inšpekcijo in kljub temu, da celo orožniki niso zasledili nobene nepravilnosti v vodenju občine, je dne 12. maja 1921 Glavni civilni komisariat za Julijsko Krajino v Trstu odstavil župan s posebnim odlokom, v katerem piše, da je odstavljen zaradi javnega reda in da je na njegovo mesto imenovan Karel Jug, funkcionar pokrajinske uprave. V državnem arhivu v Gorici najdemo pravi razlog za odstavitev Rijavca v pismu, ki ga je civilni komisar za pokrajinsko upravo dne 9. maja 1921 poslal glavnemu komisarju v Trst in se glasi: 

"Urge sostituzione commissario comunale Sant'Andrea Giovanni Rijavec che esercita attiva feroce propaganda favorevole blocco sloveno." ("Je potrebno čimprej zamenjati občinskega komisarja Ivana Rijavca, kajti izvaja aktivno in zverinsko propagando za slovenski politični blok").

Ivan Rijavec se je pritožil komisarju goriške dežele dr. Alojziju Pettarinu in v prizivu je navedel dejstvo, da je njegova odstavitev nedvomno politično motivirana, saj mu niso mogli dokazati nikakršnega prekrška v njegovi županski dejavnosti. Navedel je tudi dejstvo, da kot tajnik Zveze slovenskih goriških županstev, je bil deležen nezaslišanih pritiskov, da bi podpisal razglas, naj Slovenci ne sodelujejo na političnih vsedržavnih volitvah (kar bi pripomoglo k zmagi italijanskega političnega bloka na Goriškem). Njegova pritožba je bila zavrnjena. Nekateri sovaščani so pisali Komisariatu za samoupravne posle in zahtevali preklic odloka. O Rijavcu so napisali: 

"Kaj je naš dosedanji upravitelj zagrešil, nam ni znano, pač pa dobro vemo, da je tekom svojega upraviteljstva vedno in odločno zastopal in branil naše in občinske koristi; vemo, da je vsled vojne zavoženo finančno stanje občine skoro do cela uredil kar bi malokdo utegnil izvršiti; vemo, da se je mož noč in dan za nas trudil in deloval popolnoma nepristranski; da pa ni mogel vsakogar zadovoljiti, je umevno, saj celo Bog ne more vsem ustreči. Ako nikdo drugi bil nam je g. Rijavec vedno na razpolago s svojimi dobrimi nasveti v družinskih in gospodarskih zadevah. G. Rijavca nismo videli, da bi hujskal občinarje proti občinarjem, nasprotno nastopal je pomirjevalno. Iz navedenih razlogov in kolikor mi sami, podpisani občinarji, g. Rijavca poznamo, je on v današnjih časih kakor za nas tako za našo občino nenadomestljiv, radi česar želimo, da pride ta mož zopet na čelo občine in prosimo, da napravi stvarnoisti komisarjat vse potrebne korake, da se ugodi čimprej tej naši enoglasni želji".

Prošnja je seveda ostala neuslišana.

Kot rečeno, je izredni komisar štandreške občine postal Karel Jug, ki je prav kmalu odstopil, njegovo mesto je pa prevzel Jožef Lutman mlajši. Ivan Rijavec je še nekaj časa deloval kot navaden občinski odbornik. Samostojna občina se je znašla pod vedno večjim pritiskom, dokler ni bila dokončno ukinjena leta 1927, po 61 letih obstoja (samostojnost občine Štandrež je 19. maja 1866 potrdil cesar Franc Jožef, med splošnim navdušenjem prebivalstva in prazničnim streljanjem z možnarji).

O odstavitvi Ivana Rijavca je poročalo krajevno in vseslovensko časopisje. Goriška straža je 20. maja 1921, pod naslovom "Tako se odstavljajo naši župani" poročala:
 
"Bili so pri g. županu iz Štandreža in zahtevali, naj podpiše izjavo, da se naši kmetje vzdrže volitev. Tega g. župan ni hotel storiti. Drugi dan so mu poslali dekret, da ni več župan."

Dva dni kasneje je ljubljanski Slovenec poročal:

"Nihče si ne more predstavljati potrtosti Italijanov v Gorici po teh volitvah. Ostali so - odrešeni v Italiji - brez svojega zastopnika v parlamentu. Tuntarja (komunista) ne priznajo za svojega zastopnika, dasi ga je volila večina furlanskega kmečkega in delavskega ljudstva, o štirih Slovencih pa seveda niti govora ni. Kako so se vršile volitve, smo deloma že poročali. Na mnogih krajih so ljudi naravnost gonili z volišča (primer Tolmin), drugod so začeli z volitvami tako pozno, da niso mogli priti vsi volivci na vrsto (slučaj Tolmin, Hudajužna, Postojna, itd.), tudi so žugali županom, naj odvračajo volivce od volišča, če tega niso storili, so jih odstavili (slučaj Štandrež pri Gorici)".

Tri dni kasneje vedno Slovenec je pisal: 

"Kako odstavljajo na Goriškem župane, nam kaže zanimiv slučaj v Štandrežu. K njemu je prišlo več ljudi, ki so zahtevali od njega, naj podpiše izjavo, da se njegovi volivci ne bodo udeležili volitev. Tega župan ni hotel storiti. Po volitvah je dobil dekret, da je odstavljen od svojega županskega posla. To se je zgodilo na nepostaven način, toda je ostalo veljavno."

Najzaminivejše je bilo poročanje tržaške Edinosti z dne 5. junija 1921, ki se je osredotočilo tudi na trenja znotraj same vasi:

"Tri dni pred volitvami je bil odstavljen v Štandrežu župan Rijavec, vseskozi zaveden mož, ki spada med najsposobnejše ljudi občine. Zakaj je bil odstavljen? Zato ker ni hotel pregovoriti ljudstva, naj bi se odtegnilo volitev. Prisiliti so ga hoteli k izdaji naroda. Ker pa ni hotel biti izdajalec naroda, so ga enostavno odstavili. Čuditi se je samo nekaterim občinarjem zavedne občine Štandrež, da se k temu smejejo. Zakaj? Čemu? Ali zasluži mogoče zasmeh zato, ker ni hotel biti izdajalec naroda? Vi, ki se k temu smejete, povejte nam, koliko smeti je moral g. Rijavec pomesti iz občinske pisarne? Odgovorite, zakaj je bil l. 1919 odstavljen ranjki župan L.? - Mislim, da bi se bali z besedo na dan. Ali ste gledali mari na blagostanje občine? Ne! Šli ste po slabi poti. Danes, ko je g. Rijavec docela ščitil občinsko pisarno starih grehov, ko je ravno začelo cvesti blagostanje občine, se vi smejete njegovi nesreči. Kmalu bodo tu občinske volitve in takrat se bo pokazalo pravo mišljenje ljudstva". 


V tistih letih je Ivan Rijavec zaradi svoje narodne zavednosti in trdnega antifašističnega mišljenja izgubil tudi službo na goriškem sodišču. Je bilo obdobje, v katerem se je stopnjevalo italijansko nasilje proti slovenskemu in hrvaškemu narodu na zasedenem ozemlju. Nadškof Sedej, ki 34 let prej je bil krstil Ivana Rijavca, je s sledečimi besedami opisal splošno stanje na Primorskem: "Fašistična dejanja so presegla dejanja, ki so jih v teh krajih izvrševali Vandali, Huni in Turki, slovensko kot italijansko prebivalstvo je zato ogorčeno in nima nikakršnega zaupanja v oblasti, ki vse to dopuščajo in ne znajo zagotoviti varnosti svojim državljanom". 
Iz branja člankov in knjig izdanih po drugi svetovni vojni izvemo, da se je narodno-obrambno delovanje bivšega štandreškega župana Ivana Rijavca nadaljevalo po skrivnih poteh tudi pred drugo svetovno vojno in med njo.

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Kategorije

družba
politika

Avtor besedila

Dimitri Tabaj

Kontaktne osebe

Dimitri Tabaj

Ključne besede

ŽUPANI, ZAMEJSKI SLOVENCI, POLITIKA

Datum objave

26.07.2017 04:09

Zadnja sprememba

26.07.2017 04:05

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam