Tjaša Jereb, 8. razred OŠ Rovte, mentorica Ljudmila Treven
Običaji so zmeraj zanimivi, saj lahko v njih doživiš delček čarobne, včasih magične izkušnje, ki v realnem svetu ne obstaja. Tako je mislila Lenkica, Štefanova hči. Zelo rada je bila v svojem svetu domišljije. Vendar le ona, vsi njeni sorojenci so bili starejši, zrelejši in seveda niso verjeli v čarovnije, ki naj bi bile samo za otroke.
Napočil je velikonočni čas. Lenkica je vsako leto nesla k žegnu svojo košarico, v kateri so bile samo dobrote. Od jajc do potice, hrena, šunke … Vse je v košaro zložila sama in to z velikim ponosom, saj je hotela drugim pokazati, da je že odrasla in da zna že sama narediti veliko stvari. Oblekla je rožnato krilce z mašno na hrbtu. Poveznila je klobuček na glavo, si spletla dve kiti in odšla v cerkev sv. Jurija. Tam je položila košarico na sredino cerkve. Sedla je v klop in zaspala.
Župnik je začel z obredom. Blagoslovil je košare in nenadoma, kar naenkrat, se je na sredini cerkvice začel delati velik zlati sij. Vsi so strmeli vanj z odprtimi usti. Župnik se je začel križati in raztreseno moliti. Kar naenkrat je iz sija posvetila zlato srebrna, medla svetloba, ki je obsvetila vse košare. Trajalo je trenutek … dva … in zaslišalo se je hrupno ropotanje in premikanje. Vsi so se prestrašeno začeli spogledovati, kaj bi to lahko bilo. Nato Lenkica veselo zakliče: »Pujski!« Mame so se spraševale, kaj delajo tu piščančki. Nek mož je izdavil presenečeno: »Zlati oreh!« Na sredini cerkve je zrasel velik, debel oreh. Na njegovih vejah so se zibali zlati orehi. Pod drevesom so se začeli sprehajati pujski z rožnatimi pentljami okoli vratu, iz jajc so se izvalili piščančki. In ker so bila ta obarvana, je bil vsak piščanček drugačne barve. Proti koncu obreda se je Lenkica začela počasi prebujati. Stopi do svoje košarice in odskaklja domov. Doma veselo pripoveduje svoji mami, kaj se je dogajalo v cerkvi.
Naslednje jutro so odšli k procesiji. Trajala je celo uro in med tem je Lenka postala utrujena. Mama jo vzela v naročje in tako sta prehodili preostanek procesije. Odšli sta domov na slavnostni velikonočni zajtrk. Miza je bila polna dobrot: potice, hrena, jajc, šunke, kruha … Lenki ni bilo nič več jasno, saj se je še dobro spominjala, kaj se je zgodilo v cerkvi. Mar je to sanjala? Mar ni bilo pujskov? Ali ni bilo tistih mavrično puhastih piščančkov, ki so skakljali naokoli? Zasolzile so se ji oči. Mama jo je potolažila in ji razložila, da je to samo sanjala in da naj vendar začne jesti.
Skupaj so zmolili in se lotili hrane. Mama pa je pripovedovala, kaj je Lenkica sanjala. Vsi so se ji smejali in jo spraševali, od kje ji taka domišljija. Le po kom ima to? Lenka se je samo prisilno nasmehnila in prepričljivo vzkliknila: »Ampak piščančki so res bili!«
