Gostja 26. srečanja v nizu mesečnih večernih klepetov z »Zanimivimi Izolani« je bila Judita Miško.
Judita Miško je oblikovalka in izdelovalka torbic, žena in mama dveh odraslih otrok, članica skupine Spominčica, društev Lik in Mediterraneum.
Ustvarjalnost jo spremlja že od malih nog. V šoli so bili njeni najljubši predmeti likovni in tehnični pouk, glasbena vzgoja in slovenščina in pri teh je bila najbolj uspešna. Prvo krilo je zašila za sestrično že v 6. razredu, prvo torbico pa je naredila v 7. razredu osnovne šole. Po končani osnovni šoli se je vpisala na šolo za medicinske sestre in babice v Ljubljani, kjer je bila eno leto, nato pa na ekonomsko srednjo šolo v Kopru, ki pa ni bila najbolj primerna zanjo. Še naprej je risala, šivala, pletla, ustvarjala. Mlada se je poročila in imela otroke. Nekaj let je delala na sodišču v Kopru, vendar je bilo pisarniško delo skrajno neprimerno zanjo, zato se je odločila, da bo ostala doma z otroki. Začela je šivati plišaste igračke, nato je odkrila usnje in sprva šivala mošnjičke, potem pa se je naučila šivati torbe. V to delo je pritegnila tudi moža, ki je takrat delal na Tomosovem inštitutu in ustvarjal prototipe avtomobilskih motorjev. Začela sta delati skupaj. Sprva sta sodelovala z italijanskim podjetjem iz Trevisa, kjer sta se marsikaj naučila. Ustanovili so mešano podjetje. Vendar so bila pričakovanja Italijanov prevelika in opažala je, da ima vse manj časa za družino in otroke in da postaja vse slabša kot človek. Odločila se je, da da prednost otrokom in začne svojo obrt. Kupila je čevljarski šivalni stroj in začela delati. Sprva je delala doma, v majhni sobici, kjer so družinski člani na eni sami mizi jedli, se igrali in delali. Kmalu je dobila staro klet, ki jo je bilo potrebno prej še urediti, očistiti, izolirati, napeljati elektriko in vodo. Potem je sem preselila delavnico. V prvem prostoru sta se na tleh igrala njena otroka, v drugem je delala. Tako so bili njeni otroci vedno priče nekemu ustvarjanju. Prva leta, ko z možem še nista imela dohodka, so težko in zelo skromno živeli.
Že kot osnovnošolko jo je očarala fizika in izdelovala je zaključene električne kroge ali doma sama zamenjala lestenec. Vedno jo je zanimala elektrika, strojništvo. Ni ji bilo težko vzeti v roke varilni aparat, vrtalni ali brusilni stroj. Tega se je naučila od moža. Tudi šivala je rada zase ali za otroke. Šivala je tudi usnjena oblačila.
Ker zaradi otrok ni mogla redno študirati, se je udeleževala najrazličnejših izobraževanj, tečajev keramike, slikanja, tečajev jezikov, končala je dveletno restavratorsko šolo. Že 30 let je članica skupine LIK in članica restavratorskega društva, kjer je sodelovala v nekaj pomembnih projektih.
Kot otroka je nanjo precej vplivala tudi sorodnica Marjeta Mrhar, misijonarka na Madagaskarju. Večkrat je prihajala na obisk v Slovenijo, tudi v Izolo. Judito so očarali diapozitivi z Madagaskarja in misijonarke, ki so svoj poklic opravljale s tako gorečnostjo. Tudi sama si je želela postati misijonarka. Potem pa je njena mama zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Judita je skupaj z dr. Dernikovičem ustanovila izolsko skupino za samopomoč svojcem obolelih z demenco. Prostore so dobili v domu upokojencev, kjer jim je na pomoč priskočil Ljubo Klanjšček, direktor doma. In v tej skupini za samopomoč se je izpolnilo njeno misijonsko poslanstvo. To, kar si je vse življenje želela, se ji je izpolnilo v Izoli, ne na Madagaskarju. To delo jo duhovno izpolnjuje.
Vsako leto se Judita udeleži duhovnih vaj pri sestrah uršulinkah v samostanu pri sv. Duhu v Škofji Loki, kjer se v tišini poglobi vase in si nabere moči za naprej.
Ustvarjalnost jo spremlja že od malih nog. V šoli so bili njeni najljubši predmeti likovni in tehnični pouk, glasbena vzgoja in slovenščina in pri teh je bila najbolj uspešna. Prvo krilo je zašila za sestrično že v 6. razredu, prvo torbico pa je naredila v 7. razredu osnovne šole. Po končani osnovni šoli se je vpisala na šolo za medicinske sestre in babice v Ljubljani, kjer je bila eno leto, nato pa na ekonomsko srednjo šolo v Kopru, ki pa ni bila najbolj primerna zanjo. Še naprej je risala, šivala, pletla, ustvarjala. Mlada se je poročila in imela otroke. Nekaj let je delala na sodišču v Kopru, vendar je bilo pisarniško delo skrajno neprimerno zanjo, zato se je odločila, da bo ostala doma z otroki. Začela je šivati plišaste igračke, nato je odkrila usnje in sprva šivala mošnjičke, potem pa se je naučila šivati torbe. V to delo je pritegnila tudi moža, ki je takrat delal na Tomosovem inštitutu in ustvarjal prototipe avtomobilskih motorjev. Začela sta delati skupaj. Sprva sta sodelovala z italijanskim podjetjem iz Trevisa, kjer sta se marsikaj naučila. Ustanovili so mešano podjetje. Vendar so bila pričakovanja Italijanov prevelika in opažala je, da ima vse manj časa za družino in otroke in da postaja vse slabša kot človek. Odločila se je, da da prednost otrokom in začne svojo obrt. Kupila je čevljarski šivalni stroj in začela delati. Sprva je delala doma, v majhni sobici, kjer so družinski člani na eni sami mizi jedli, se igrali in delali. Kmalu je dobila staro klet, ki jo je bilo potrebno prej še urediti, očistiti, izolirati, napeljati elektriko in vodo. Potem je sem preselila delavnico. V prvem prostoru sta se na tleh igrala njena otroka, v drugem je delala. Tako so bili njeni otroci vedno priče nekemu ustvarjanju. Prva leta, ko z možem še nista imela dohodka, so težko in zelo skromno živeli.
Že kot osnovnošolko jo je očarala fizika in izdelovala je zaključene električne kroge ali doma sama zamenjala lestenec. Vedno jo je zanimala elektrika, strojništvo. Ni ji bilo težko vzeti v roke varilni aparat, vrtalni ali brusilni stroj. Tega se je naučila od moža. Tudi šivala je rada zase ali za otroke. Šivala je tudi usnjena oblačila.
Ker zaradi otrok ni mogla redno študirati, se je udeleževala najrazličnejših izobraževanj, tečajev keramike, slikanja, tečajev jezikov, končala je dveletno restavratorsko šolo. Že 30 let je članica skupine LIK in članica restavratorskega društva, kjer je sodelovala v nekaj pomembnih projektih.
Kot otroka je nanjo precej vplivala tudi sorodnica Marjeta Mrhar, misijonarka na Madagaskarju. Večkrat je prihajala na obisk v Slovenijo, tudi v Izolo. Judito so očarali diapozitivi z Madagaskarja in misijonarke, ki so svoj poklic opravljale s tako gorečnostjo. Tudi sama si je želela postati misijonarka. Potem pa je njena mama zbolela za Alzheimerjevo boleznijo. Judita je skupaj z dr. Dernikovičem ustanovila izolsko skupino za samopomoč svojcem obolelih z demenco. Prostore so dobili v domu upokojencev, kjer jim je na pomoč priskočil Ljubo Klanjšček, direktor doma. In v tej skupini za samopomoč se je izpolnilo njeno misijonsko poslanstvo. To, kar si je vse življenje želela, se ji je izpolnilo v Izoli, ne na Madagaskarju. To delo jo duhovno izpolnjuje.
Vsako leto se Judita udeleži duhovnih vaj pri sestrah uršulinkah v samostanu pri sv. Duhu v Škofji Loki, kjer se v tišini poglobi vase in si nabere moči za naprej.
Pripravila Špela Pahor
