Zemljevid  

Zadnja leta življenja Franca Ksaverja Meška

Zadnja leta svojega življenja je mirno preživel na Selah, kjer je skoraj vse do smrti tudi maševal. Tudi na starost ni miroval, še ročnega dela se je lotil in zelo skromno živel. Leta 1961 si je pri padcu zlomil nogo v kolku in od takrat ni več hodil. Dobil je dovoljenje, da je maševal sede v sobi, ki so jo preuredili v kapelo, ob nedeljah pa so mu dobri ljudje pomagali v cerkev. Preberi več
Ganljivo ga je bilo videti, kako se je do zadnjega trudil s pisateljevanjem in do zadnjega odgovoril na vsako pismo. Šele smrt mu je zares potegnila pero iz rok.

»Moji duši so dragi tihi in mirni večeri. Temne in burne večere duša vzljubi za nekaj trenutkov, a ta ljubezen se spremeni često v strah in grozo. Hrušč viharnih večerov zaduši v duši njene lastne glasove: naša duša le posluša, se čudi, trepeta, a za lastne misli nima ne časa ne prostora. Ljubši so mi večeri z mehkim mirom in s sanjavo melanholijo …
Nad vasjo plava mir, mir polni hiše, kjer se zbirajo trudne družine, mir dehti iz travnikov ob vasi, mir plove nad polji in gozdovi – vsa širna okolica je pogreznjena v globok, sanjav mir …«
(F. K. Meško: Ob tihih večerih)

Umrl je 11. januarja 1964 v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec. Pokopan je na pokopališču na Selah, kjer je zapisana tudi njegova zadnja želja. 
»Na grob pa križ lesen mi zasadite, naj vere, upanja znamenje bo. In le pogostokrat se nanj ozrite, naj kaže pot domov vam gor v nebo. Ovene roža, sveti križ ostane. Na svetu mine vse, ostane duša. Otroci, le mnogokrat molite zame, ko grob preraste že zelena ruša.«
Skromen, tih in miren, kot je bil vse življenje, je želel, da ga pokopljejo na pokopališču njegove farne cerkve na Selah. Tako so ga po slovesu v Slovenj Gradcu prenesli na Sele, kjer so ga 15. januarja na viharen zimski dan tudi pokopali.

Moje življenje
Doživel vse sem, žalost in veselje,
nebeško radost, temnih vic gorje,
zdaj grenke, ker neizpolnjive želje,
zdaj srečo, da vriskalo je srce.

Bilo je prav! Saj v samih bi radostih
za boljšega od drugih vseh se štel,
a v neprestanih bolih in bridkostih
za svet bi, za Boga oledenel.

A tak – umeval sem ljudi bolesti,
V veselju z njimi sem se veselil.
Ker čutil sem, ves v božji sem posesti,
Bogu ponižen sem služabnik bil.
(F. K. Meško: Iz srca in sveta)

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam