Dvanajstega decembra 1962 so v skladu z novim Zakonom o knjižničarstvu ustanovili Ljudsko knjižnico Trebnje, ki je dobila naloge matične knjižnice.
Knjižnica je pokrivala območje tedanje občine Trebnje, nahajala pa se je v prostorih prosvetnega doma. Obsegala je skromnih 17,5 m2, njen knjižnični fond pa je štel 1840 enot. Na kulturni praznik 1963. leta je njen vodja postal profesor zgodovine in kulturnik France Režun, ki je knjižnico vodil naslednjih 25 let. Ko je bil uradno imenovan za vodjo knjižnice, se je začel intenzivno seznanjati z novim delom. Pri tem so mu ljubeznivo pomagali delavci Študijske knjižnice Mirana Jarca z Bogom Komeljem na čelu. Naklonjenost Občinske kulturne skupnosti je pripomogla, da je knjižnica pridobila zajetno vsoto denarja, namenjenega nakupu knjižničnega gradiva. Še posebej pomembno se mu je zdelo v knjižnico privabiti čimveč bralcev in da so bralci vedno dobili, kar so iskali. Njegovo delo ni ostalo neopaženo, saj ga je Društvo bibliotekarjev Slovenije nagradilo s Čopovo diplomo. Leta 1966 se je v knjižnici zaposlila Martina Režun in prevzela celotno izposojo, obdelavo gradiva in vodenje kataloga.
Z naraščanjem knjižnega fonda in širitvijo dejavnosti je bila potreba po prostoru vedno večja. Leta 1975 je površina že znašala 80 m2. Knjižnica se je namreč preselila v prostore, ki so prej služili za stanovanje. Štiri leta kasneje se je površina povečala še za 28 m2, knjižnica pa je pridobila čitalnico. Vendar je bila tudi to le kratkotrajna rešitev prostorske stiske. Leta 1979 se je knjižničnemu osebju pridružila Stanka Pungartnik.
Z naraščanjem knjižnega fonda in širitvijo dejavnosti je bila potreba po prostoru vedno večja. Leta 1975 je površina že znašala 80 m2. Knjižnica se je namreč preselila v prostore, ki so prej služili za stanovanje. Štiri leta kasneje se je površina povečala še za 28 m2, knjižnica pa je pridobila čitalnico. Vendar je bila tudi to le kratkotrajna rešitev prostorske stiske. Leta 1979 se je knjižničnemu osebju pridružila Stanka Pungartnik.
