skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Ulica Marjana Kozine

Ulico, poimenovano po Marjanu Kozini, je Novo mesto dobilo leta 1970. Nahaja se nad Ragovsko ulico na Žibertovem hribu ter obsega 71 hišnih številk. Preberi več

Marjan Kozina (skladatelj, akademik, prevajalec in publicist) se je rodil 4. junija 1907 v Novem mestu (vnuk zgodovinarja Jurija Kozine in nečak zborovodje, pedagoga in pisca Pavla Kozine). Študiral je na univerzi in konservatoriju v Ljubljani, l. 1930 pa diplomiral iz kompozicije na Akademiji za glasbo in gledališko umetnost na Dunaju. V Pragi je končal tudi študij dirigiranja in kompozicije. Po vrnitvi iz Prage je krajši čas delal v zagrebški in ljubljanski Operi (1932-1934), nato pa vodil šolo, zbor in orkester glasbene matice v Mariboru. V letih 1940-47 je poučeval na Glasbeni akademiji v Beogradu, vmes je po kapitulaciji Italije septembra 1943 odšel še v partizane.
L. 1948 je postal upravnik novoustanovljene Slovenske filharmonije v Ljubljani in profesor na Akademiji za glasbo. L. 1953 je bil izbran za rednega člana SAZU-ja. Ustvarjal je vokalno-instrumentalno glasbo; razvil je muzikalno polno, na tradicijo oprto, vendar s sodobnejšimi kompozicijskimi prijemi obogateno glasbeno govorico. Za njegova dela sta značilna veliko tehnično znanje in samoniklost. Praške študije je končal s Suito za orkester, ki jo je istega leta izvedel orkester praškega radia. V Mariboru je nastalo njegovo prvo odrsko delo, radiofonska opereta Majda. Izvedel jo je šele l. 2002 Novomeški simfonični orkester v Novem mestu. Prvo večje Kozinovo ustvarjalno obdobje se je začelo v Beogradu (Balade Petrice Kerempuha, Štiri kitajske miniature, Oreh, Lepa Vida, Našo barko zamelo je); tu je začel komponirati opero Ekvinokcij, ki so jo prvič izvedli l. 1946 v ljubljanski Operi. V partizanih je v obdobju 1943-1944 napisal več samospevov (Srečanje, Pomladna romanca, Težak, grenak je čas) in zborovskih skladb. L. 1946 je začel pisati Simfonijo, ki predstavlja ciklus štirih simfoničnih pesnitev z naslovi Ilova gora, Padlim, Bela krajina in Proti morju. Kot celota je bila izvedena šele l. 1967. Kozina je avtor glasbe za prvi povojni slovenski igrani film Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica (1948). Napisal je tudi glasbo za filma Kekec Jožeta Galeta, Dolina miru Franceta Štiglica idr. L. 1956 je na besedilo Antona Aškerca nastala kantata Tlaka, l. 1959 simfonična pesnitev Davnina kot prvi del cikla simfoničnih pesnitev o Novem mestu, ki ga zaradi bolezni ni končal. Vmes je nastal balet Gorjanske bajke (1961) ter več zborovskih skladb. Posvečal se je tudi pisanju (ABC glasbe, Svet operne glasbe) in prevajanju, zlasti na področju glasbene teorije in estetike, obravnaval je vlogi umetnosti in umetnika v sodobni družbi, pisal je tudi potopise, kritike, polemične sestavke, poljudno-strokovne spise ter prevedel vrsto romanov. Za svoje delo je prejel kar nekaj nagrad in priznanj, med njimi tudi Prešernovo (1948) in Trdinovo nagrado (1956). Po njem se poleg novomeške ulice imenujeta tudi glasbena šola v Novem mestu in Kozinova nagrada, ki je najvišje strokovno priznanje za skladatelje in jo na obletnico rojstva Marjana Kozine podeljuje Društvo slovenskih skladateljev. L. 2007 je novomeška produkcijska hiša Studio Vrtinec o Marjanu Kozini pod režisersko taktirko Filipa Robarja Dorina posnela dokumentarno-igrani celovečerni film z naslovom Vivat Kozina: spominska podoba skladatelja in publicista Marjana Kozine.
Marjan Kozina je umrl 19. junija 1966 v Novem mestu. Pred Knjižnico Mirana Jarca, ki hrani notno gradivo nekaterih njegovih del, ob 100-letnici njegovega rojstva pa je izdala tudi faksimile notnih zapisov pesmi iz filma o Kekcu, stoji njegov kip, s pogledom usmerjenim na njegovo rojstno hišo.

Fotogalerija

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam