Spomini na letni kino v Piranu

Dobrih 43 let je imelo mesto Piran letni kino. Poletne kinopredstave pod vedrim nebom so se odvijale vsak dan. Danes »Letni kino - Cinema estivo« živi le še v spominih nekdanjih prebivalcev, pisni dokumenti o njegovem obstoju pa so spravljeni v arhivskih depojih. V tem prispevku ga predstavljamo na podlagi ustnih virov, spominov Pirančanov in s spominskim zapisom ter fotografijami Roberta D?Ansa, ki je bil tako kot njegovi starši s kinom v Piranu tudi poklicno povezan. Preberi več
Piranski letni kino je na eni strani mejil na morje, kar mu je dajalo še dodaten čar. Pred poletjem so prostor vsako leto počistili in prebarvali lesene klopi. Ko so napeli tudi projekcijsko platno, se je predvajanje filmov preselilo iz zaprtega prostora pod poletno zvezdno nebo z vonjem po morju. Dolga leta so bile filmske predstave dobro obiskane. Obiskovalci kina so na karte pogosto čakali v dolgih vrstah. Dobre pol ure pred pričetkom predvajanja se je množica Pirančanov in turistov odpravila iz mestnih ulic in trgov po Dantejevi ulici (tedaj Cesta JLA) proti restavraciji in kopališču Riviera, v bližini katere je deloval letni kino. Ne glede na to, kateri film se je predvajal, je bil obisk letnega kina zanimiva popestritev poletnih večerov. Klopi so bile večinoma polno zasedene, filme pa so si mnogi ogledali tudi brezplačno, s čolnov na morju, z oken stanovanj in hriba nasproti kina. Filmsko platno je bilo veliko in dobro vidno tudi z daljave. Med kinopredstavo je bil vedno odmor, ker so imeli v kinooperaterski kabini le en projektor in so morali filmski kolut med predvajanjem filma zamenjati. To ni nikogar motilo. Obiskovalci so se med pavzo pogovarjali ali pa skočili na pijačo v restavracijo Riviera. Včasih se je film pretrgal, čemur je sledil še en odmor, ki je trajal dokler, ni kinooperater filma zalepil in ponovno zavrtel.  

V letnem kinu so začeli predvajati filme poleti leta 1946. Prebivalci v mestu Piran so bili tedaj po nacionalni pripadnosti predvsem Italijani (okoli 90%). Letnemu kinu so pravili »Cinema Riviera«, zaprtemu pa »Cinema Tartini«. To je bilo v Gledališču, ki so ga slavnostno otvorili leta 1910 in ga poimenovali po slavnem someščanu Giuseppeju Tartiniji. V gledališču so med drugim začeli predvajati kinematografske predstave že v dvajsetih letih 20. stoletja. Pravi razcvet kina pa se je začel z zvočnimi filmi in ko je upravljanje prevzel Pirančan Giorgio Bonifacio z nadimkom »pissaelettrico«. V mestu je živelo veliko družin z istimi priimki ali imeni in priimki, zato so le-tem dodajali nadimke, tudi nagajive. Poleg kinodvorane v gledališču je Piran imel še eno manjšo,  ki so ji pravili »Cine picio« ali »Italia«. Po nepreverjenem pričevanju naj bi bil gospod Bonifacio upravitelj kina tudi ob začetku delovanja letnega kina.

Kinopredstave v letnem kinu so bile takoj po otvoritvi zelo dobro obiskane. »Bil je povojni čas, ljudje so potrebovali sprostitev in v letnem kinu ob morju je bilo res prijetno«, se spominja nekdanji Pirančan in doda: »Mislim, da je bil naslov prvega filma, ki so ga predvajali, Balla Balalaika«. Nekje od srede petdesetih let pa do konca šestdesetih letih prejšnjega stoletja je s kinom upravljalo Kinematografsko podjetje Piran z obrati v Piranu in Portorožu, nato  je upravljanje prevzelo podjetje Globus Koper.

Letni kino so zadnjič pripravili za poletno predvajanje filmov leta 1990. Leta 1991 so ga razmontirali in tamkajšnji prostor namenili parkiranju avtomobilov. Nekaj časa smo Pirančani verjeli obljubam, da se išče nova, manjša lokacija za filmske predstave na prostem in da nikakor ne bomo ostali brez priljubljenega poletnega razvedrila. Že mnogo let ni v Piranu ne zaprtega ne letnega kina. Hkrati z ukinitvijo letnega kina je prenehalo tudi predvajanje filmov v Tartinijevem gledališču, ki so ga po prenovi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ponovno uporabljali kot kinodvorano več desetletij.

Od leta 2004 potekajo filmski večeri pod zvezdami na vrtu Pastoralno kulturnega centra Georgios, ki jih prireja Župnija Piran, od leta 2012 v sodelovanju z Društvom meščanov mesta Piran. Filmske projekcije se odvijajo julija in avgusta vsako sredo. 

Zbrala in napisala na podlagi pogovorov* z nekaterimi prebivalci Pirana
Ksenija Petaros Kmetec in Aleš Majer

*Ustni osebni spomini, pridobljeni iz lastnih izkušenj ali s prenašanjem ustnih izročil iz roda v rod, so subjektiven, a vseeno pomemben dopolnilni vir uradnim, tradicionalnim pisnim virom za raziskovanje. Za potrditev podatkov, pridobljenih z ustnimi viri, je nujna tudi proučitev arhivskih dokumentov ter znanstvene in strokovne literature.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
LETNI KINO PIRAN-KRAJ SPOMINOV

Piranski letni kino je deloval na edinstveni lokaciji poleg morja in mejil na plažo Riviera. Prvi zidak je bil postavljen leta 1949. Namenjen je bil zabavi takratnega delovnega ljudstva in redkim turistom, ki so takrat prihajali v te kraje. Arhitektonsko ni bil nič posebnega, pač v stilu takratnega časa. Premogel je okoli 300 sedežev v obliki trdih klopi iz železa in lesa. Na desni ga je obdajal visok zid, ki pa ni bil dovolj visok, zato so na njem postavljali dodatno zaveso, da je zaščitila filmsko platno pred svetlobo s ceste. Na levi strani pa ga je od morja ločevala le železna ograja. Pred zvoki iz okolice ni bil zaščiten, kar je včasih rahlo kvarilo predstave. Na drugi strani ceste je bilo podjetje Istrametal in slišati je bilo ropot dela na njegovih stiskalnicah.  Druga izmena zaposlenih v Istrametalu je končala z delom ob 22. uri, ko je bila filmska predstava že v teku.Vsega smo bili navajeni, mi, zvesti gledalci, med katerimi  sem bil tudi jaz, saj sta bila oba moja starša tam zaposlena dolga leta. Moj pokojni oče Avgust kot kinooperater, moja tudi že pokojna mama Cvetka pa kot blagajničarka. Moji spomini na letni kino segajo v najbolj nežna otroška leta, ko sem tam obiskoval starše. Seveda sem se nagledal tudi filmov -  veliko jih imam v spominu!

Lokacija kina je iznajdljivim omogočala ogled filmov tudi brez vstopnine, bodisi, da si ga gledal iz barke na morju ali pa z levega griča Mogorona od koder se je z ozke steze dobro videlo na filmsko platno. To je bila posebna zabava za takratno mladež. Ne glede na to pa so bili sedeži kina v zlati dobi njegovega delovanja vedno dobro zasedeni. Prva leta je bilo platno bel zid, filme so namreč projecirali kar nanj. Kasneje, ko je zavladal format CINEMASCOPE, pa so zgradili še velik okvir, na katerem je bilo napeto filmsko platno. Pred začetkom vsake sezone je bilo treba plezati do vrha zidu in napenjati platno, kar je bilo nujno a tudi zelo nevarno delo.

Letni kino je imel mnoge prednosti pred zaprtim. Tam si imel svoboščine, ki jih v dvorani ni bilo, lahko si npr. mirno jedel, predvsem pa si lahko kadil. Bil je to družaben kraj, kjer se je spletlo in utrdilo veliko simpatij, kjer je marsikdo preživel zelo prijetne urice. Na platnu se je odvijala zgodba, na nebu so svetile zvezde, včasih pa se je v daljavi tudi zabliskalo. Takrat si si zaželel, da bi vreme vzdržalo do konca filma. Se je pa tudi ulilo, včasih tik pred koncem filma, in gledalci smo tekli domov, na različne konce Pirana. Kasneje so ob takih primerih omogočili ogled filma do konca v zaprti kinodvorani, to je v Tartinijevem gledališču.
 
Tako se je naš ljubi kino staral skupaj z nami. Kar nekaj rodov je odraslo skupaj z njim. Bil je stalnica brezskrbnih poletij in šolskih počitnic. Doživel je tudi, da ga je zabeležila filmska kamera : v filmu Poletje v školjki Tuga Štiglica je tudi prizor, ko glavna junaka gledata v našem letnem film Modra laguna z Brooke Shields in Cristopherjem Atkinsom v glavni vlogi.
      
V osemdesetih letih prejšnega stoletja je začel svoj pohod video, posledično je bila to obsodba za kino. Gledalcev je bilo vedno manj. Mnogi so raje gledali filme v udobju svojega doma in brez vstopnine, vendar pa tudi brez družbe, s katero si se lahko od srca nasmejal. Televizijski ekran je  slaba zamenjava za mogočni filmski zaslon. Toda napredka se ne da ustaviti.Tako je tudi naš mali Bijoux (biserček, tudi naslov filmske zgodbe o malem kinu, v kateri je igral Peter Sellers) dočakal svoj zadnji film. Buldožerji so ga avgusta leta 1991 zravnali z zemljo, skoraj istočasno, ko je umrla tudi naša nekdanja država,  ki ga je ustvarila. Prepustil je prostor nekaj parkirnim mestom.
       
Klasičen konec vseh kinematografov: ali zgorijo ali pa jih porušijo … V našem spominu pa bo ostal še dolgo!

                                   Roberto D'Ans, ena od mnogih njegovih prič, aprila 2014
 

Informacije

Ključne besede

FOTOGRAFI, FOTOGRAFIJE, Letni kino, Piran

Datum objave

11.02.2015 01:00

Zadnja sprememba

11.02.2015 12:29
Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam