Zemljevid  

Spomini na kongres

Kongresni trg

Na severovzhodnem delu Kongresnega trga oziroma vzhodnem delu parka Zvezda je pred letom 1817 še stal Kapucinski samostan z vrtom, prostor pred njim pa se je imenoval Kapucinski trg. Temeljni kamen zanj in cerkev sv. Janeza Evangelista je leta 1607 položil ljubljanski škof Hren. Delovanje ljubljanskih kapucinov je prekinil prihod Francozov (1809-1813) svoje dvestoletno domovanje so morali zapustiti, francozi pa so samostan začeli uporabljati v vojaške namene. Po njihovem odhodu in vrnitvi Avstrijcev, so ga kot vojaško skladišče uporabljali tudi oni. Zaradi skrajno slabega stanja se ga ni več splačalo vzdrževati, zato je cesar Franc I izdal ukaz o rušenju objekta. Celoten prostor z zgradbami so prodali na več dražbah s pogojem, da novi lastniki podrejo stavbe na lastne stroške, odpeljejo material, zasujejo jame, izravnajo zemljišče in pripravijo pogoje za  gradnjo novih stavb. Dela nikakor niso stekla, bližalo se je kongresno leto 1821 in mesto je v naglici začelo urejati prostor na svoje stroške. Celoten prostor so izravnali in ga v času kongresa Svete alianse izrabili za prirejanje vojaških parad, kar je bilo še posebej ugodno, saj je Avstrijski cesar prebival v Vicedomskem oziroma Deželnem dvorcu, tik ob izravnanem prostoru. Po končanem kongresu je še istega leta ljubljanski magistrat zaprosil Franca I za preimenovanje starega Kapucinskega trga v Kongresni trg, da bi tudi poznejše rodove spominjal na pomemben zgodovinski dogodek. Hoteli so postaviti tudi obelisk, ki bi stal na marmorni podlagi z vdelanim reliefom cesarskega orla z napisom. Vladar se je strinjal s preimenovanjem prostora, spomenik pa je hvalevredno zavrnil v korist prepotrebnega izsuševanja barja! Leta 1824 je bil na pobudo deželnega gubernija narejen ureditveni načrt in mesto je začelo dokončno urejati prostor. Zemljišče nekdanjega Kapucinskega samostana so preuredili v park in zasadili kostanjev drevored, ki se je križal v osmih smereh. Po takšni zasaditvi je dobil park ime Stern-Allee (kasneje Zvezda). Med obema vojnama se je s celotnim prostorom intenzivno ukvarjal arhitekt Jože Plečnik. Naredil je načrt za prenovo trga in preureditev parka. Trg so na novo tlakovali z velikimi belimi betonskimi ploščami, ki so jih postavili v geometrijsko pravilno mrežo iz temnejšega betona. V os Uršulinske cerkve je postavil znamenje sv. Trojice, ki je prvotno stal pred samostanom na Ajdovščini in s tem cerkev povezal prek ceste s trgom, povezavo s Filharmonijo pa je dosegel s postavitvijo niza vitkih in visokih stebrov. V parku Zvezda je želel namesto kostanjev zasaditi bolj primerne platane, toda v celoti je uspel  šele leta 1940. Po Plečnikovih načrtih je bil park obdan z betonskimi stebrički, skupaj s trgom pa je bil na novo povezan z nabrežjem Ljubljanice, saj je uredil prehod, Gledališko stolbo ob stavbi današnje Filharmonije. Na drugi strani, v podaljšku današnje Šubičeve ulice pa je zgradil še Gerberjevo stopnišče. V letih po 2. svet. vojni ni bilo večjih posegov, namembnost nekdaj slavnostnega prostora se je spremenila v parkirišče, trg je postajal vedno bolj neurejen in zanemarjen. V začetku 21. stol. so se začele uresničevati težnje po prostorskem urejanju trga z namenom, vrniti mu prvotno namembnost in sijaj. Rešitev je bila podzemna garaža, ki je omogočila  obnovo celotnega območja, identično s Plečnikovo že omenjeno izvedbo pred 2. svet. vojno.  Kongresni trg je večkrat zamenjal svoje ime. Sprva se je uporabljala le nemška različica Kongress-Platz, leta 1848 ob poslovenjanju uličnih imen se je imenoval Zborniški terg, za časa italijanske okupacije so ga uslužni Ljubljančani hoteli preimenovati v Mussolinijev trg, vendar je diktator idejo odklonil. Leta 1952 se je preimenoval v Trg revolucije, leta 1974 pa so ga morali zopet preimenovati, ker je Trg revolucije zrasel na novo urejenem prostoru pred parlamentom. Ljubljana seveda ni mogla imeti dveh trgov revolucije, zato je dobil ime Trg svobode. Leta 1991 je znova dobil ime Kongresni trg, tako kot  v zavesti Ljubljančanov obstaja že vso svojo zgodovino.

 

Preberi več

Paviljon dveh cesarjev in Cesta dveh cesarjev

Majhen paviljon šesterokotnega tlorisa je bil zgrajen v času trajanja Ljubljanskega kongresa kot darilo meščanov cesarju Francu I za njegov rojstni dan 12. februarja, ki ga je v vsem sijaju praznoval v Ljubljani. Stoji ob sedanji Lipahovi ulici (del nekdanje Ceste dveh cesarjev) in predstavlja še edino avtentično nepremično dediščino, ki spominja na ljubljanski kongres. Celoten okoliš mestnega loga je bil takrat znano lovišče na race. Cesar je ljubil lov, prosti čas med kongresom je rad preživljal ob tem razvedrilu, rad pa je jezdil tudi v bližnjem hrastovem drevoredu. Meščani so sezidali paviljon z namenom, da se cesar v njem spočije po napornem lovu in ježi. Tudi latinski napis na paviljonu govori o tem namenu, v prevodu zveni: » Meščani Ljubljane so postavili leta 1821 Francu I, najboljšemu vladarju, vestnemu, osrečujočemu, vzvišenemu, ki je pogostoma v tej hiši, ko je na kongresu skrbel za mir Evrope, izvolil bivati.« (Kopriva, 1989) Med 2. svet. vojno, natančneje 22. junija je bil v objektu ustanovni sestanek rajonskega komiteja KPS za Vič. Naslednja desetletja je paviljon počasi propadal, služil je celo kot prebivališče različnim ljudem, ki so ga poizkušali tudi dozidavati. Leta 1982 je Zgodovinsko društvo za Slovenijo izdelalo strokovno osnovo za razglasitev paviljona za spomenik: »Zgodovinski spomenik v najožjem smislu besede, zaradi okoliščin, v katerih je nastal, presega ljubljanski okvir, razen tega pa je eden redkih empirskih objektov v Sloveniji.« (Vauken, 1990) Spomeniška služba je neprestano opozarjala na problem spomenika vendar je šele leta 1987 dosegla, da so se začela restavratorska in konservatorska dela, naslednjega leta je bil z odlokom dejansko razglašen za zgodovinski spomenik.

Z imenom Cesta dveh cesarjev so v spomin na ljubljanski kongres leta 1910 poimenovali eno daljših ljubljanskih ulic, saj sega  od Barjanske ceste preko obvoznice vse do Mestnega loga. Leta 1989 so cesto skrajšali, tisti del kjer stoji Paviljon dveh cesarjev so preimenovali v Lipahovo ulico. Zakaj so prav to cesto poimenovali po dveh vladarjih, avstrijskem cesarju in ruskem carju, obstaja več zgodb. Zelo verjetna je navezava na paviljon in možnost, da je Franc I povabil Aleksandra I na lov v Mestni log. Znano je, da je bilo carju bolj kot lov pri srcu vsakodnevno sprehajanje po Lattermannovem drevoredu v Tivoliju. Toda ugodil je želji avstrijskega cesarja, vsak s svojo kočijo sta se iz mesta odpeljala v Mestni log in se tam srečala v paviljonu. Ko dandanes meščani pomislijo na cesto tako uglednega imena, jo večinoma ne povezujejo s to zgodbo pač pa s » tisto cesto, ki vodi do odlagališča odpadkov «.

 

Gostilna Ruski car

Zgodovinski spomin o vzroku poimenovanja gostilne na Ježici ob Dunajski cesti pravi, da se je Aleksander I pripeljal v Ljubljano preko Črnuč in se je v hiši preoblekel, predno je slavnostno nadaljeval pot v mesto. Obstaja pa tudi zgodba o kateri uradna zgodovina ne poroča, živi pa v ustnem izročilu Ljubljančanov. Menda naj bi mladi ruski car ves čas trajanja kongresa nosil rože lepi krčmarjevi hčeri iz gostilne na vrhu Ježiškega klanca ob Dunajski cesti. V začetku maja 1821 se je moral posloviti in oditi v domovino. Radovedneži, ki so ob njegovem odhodu stali ob Dunajski cesti, so videli solze v njegovih očeh. Gostilna vrh Ježiškega klanca, iz katere mu je lepo dekle mahalo v slovo, je tedaj dobila ime Pri ruskem carju in to ime nosi še danes!

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Kategorije

družba
politika

Avtor besedila

Barbka Škerl

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

KONGRESI, POLITIKA

Datum objave

19.12.2018 11:41

Zadnja sprememba

19.12.2018 09:01

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam