Špicarjeva dramska besedila za mladino presegajo kakovost vrste sorodnih gledaliških del iz obdobja pred 2. svetovno vojno. Med njimi je najbolj znana petdejanka “Pogumni Tonček”, ki je bila prvič uprizorjena 15. 12. 1918 v Slovenskem narodnem gledališču, v tiskani obliki pa je izšla šele leta 1959.
Avtor je v besedilu nadgradil pravljično motiviko s socialno tematiko in idejo o enakosti vseh ljudi, ki se najbolj neposredno pokaže v zaključnem prizoru, ko berač zahteva, naj se v princeskino krono vtisnejo besede »Vsem ljudem enako pravico!« K idejnemu sporočilu “
Pogumnega Tončka” se je Špicar ponovno vrnil v pravljični petdejanki
“Martin Napuhek”, ki je bila objavljena leta 1931. Umetniško učinkovitost Špicarjevih mladinskih iger dopolnjuje njegov nezgrešljivi humor, s katerim se je uspešno odmaknil od vzgojne mladinske dramatike.
Kot eden vodilnih mož v sokolskem gibanju je pisal tudi narodnovzgojne igre (“V Korotan!”, 1931) in seveda igre s sokolsko tematiko (“Obsedeni Lojzek”, 1935 in “Tabor sanja“, 1936). Špicar je svoje igre za sokolski naraščaj večinoma objavljal v
“Sokoliču”. Besedila omenjenih iger so preveč neposredno ideološka in ne dosegajo kvalitete obeh knjižnih petdejank, s katerima se je uvrstil med najpomembnejše ustvarjalce mladinske dramatike na Slovenskem.
