Zemljevid  

Slovenski polki na bojiščih 1. svetovne vojne

Slovenski možje in fantje so kot državljani Avstro-ogrske monarhije služili avstrijskemu cesarju pod znanim geslom zvestobe »vse za vero, dom, cesarja«.

Preberi več

Avstro-ogrska monarhija je bila večnacionalni imperij, v katerem sta bila najbolj razširjena jezika nemščina in madžarščina, vendar so oblasti kljub temu dopuščale bolj ali manj »nacionalne« vojaške enote, v katerih se je govorilo med moštvom njihov večinski jezik. Tako je bilo tudi v »slovenskih polkih.«
Avstro-ogrska armada je bila dvoslojna: cesarsko-kraljeva stalna vojska (c.k. ali k.k) in pa deželna obramba (Landeswehr). Najbolj prepoznavna vojaška enota je bil pehotni polk. Tak polk je štel v času vojne od tri do štiri tisoč mož. Sestavljali so ga trije ali štirje bataljoni, ki so izpopolnjevali (novačili) moštva predvsem iz zaokroženih geografskih območij.
Največ Slovencev je bilo dodeljenih v c. k. (cesarsko kraljeve) pehotne polke številke 17 (kranjski), 27 (celovški), 47 (mariborski), 87 (celjski) in 97 (tržaški); dva slovenska deželna (domobranska-strelska) polka sta nosila številki 26 (mariborski) in 27 (ljubljanski). Slednji je bil leta 1917 preimenovan v 2. gorski strelski polk.

Strukturni oddelki polka so bili bataljoni, ki pa v mirni dobi vsi niso bili nameščeni v enem kraju. Tako je na primer celjski 87. pehotni polk (87.IR) imel v samem Celju nameščen le 1. bataljon, ostale tri pa v Pulju, kjer je bil tudi glavni stan tega polka. Mariborski 47. pehotni polk (47.IR) je imel nameščen 1. bataljon v Kojskem, 2. in 4. v Gorici in le 3. bataljon v Mariboru. A naborna okoliša za oba polka sta bila v glavnem Slovenska Štajerska.

Ptuj s svojim okrožjem je torej pošiljal svoje nabornike v glavnem v 87. pp (IR), v 26. deželni polk (LiR) ter v 3. pionirski bataljon v Gorici in v 3. saperski bataljon na Ptuju, nekaj pa tudi v konjeniški polk. Tisti, ki so bili dodeljeni v topništvo, so služili svoj rok v Ljubljani.
Seveda so naši možje in  fantje služili tudi v drugih enotah, vendar tam njihov delež ni bil prevladujoč, medtem ko so imeli »slovenski« polki tudi do štiri petine Slovencev. Ukazovalni jezik v teh polkih je bil sicer nemški, večinski jezik vojaštva pa slovenski, ki naj bi ga obvladali tudi višji oficirji v polku. Vse enote na območju današnje Slovenije (razen Prekmurja) in Istre so spadale pod poveljstvo 3. korpusa s sedežem v Gradcu.

Prvi transporti vojaštva so bili poslani na Balkan. Kot vemo, je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji 28. julija 1914. Vendar slovenskih polkov proti Srbiji niso poslali, razen IV. bataljon celjskega 87. pehotnega polka, ki je že pred vojno bival v mirovnih operacijah v Skadru in so ga ob izbruhu vojne z. 9. gorsko brigado poslali na bilžnje srbsko-črnogorsko bojišče.

Na katera bojišča so pošiljali slovenske vojake?

Rusiji, ki je objavila zavezništvo s Srbijo, sta napovedali vojno Nemčija (1. avgusta) in Avstrija (3. avgusta). Tako se je odprla vzhodna fronta, ki so jo imeli Avstrijci za svoje severno bojišče. Po pospešeni mobilizaciji so bili slovenski polki poslani na severno bojišče v Galicijo za Karpati.
Maja 1915 je vstopila v vojno proti Avstriji tudi Italija in tako se je odprlo novo bojišče ob Soči in na Tirolskem, za Avstrijce južno bojišče, ki je poleg Galicije in Karpatov najbolj zaznamovalo zgodovino Slovencev v prvi svetovni vojni. 

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Martin Prašnički

Kontaktne osebe

Mira Petrovič

Ključne besede

SVETOVNA VOJNA 1914-1918

Datum objave

26.07.2013 13:45

Zadnja sprememba

15.01.2019 12:28

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam