Jakob Savinšek sodi med tiste slovenske kiparje, ki so med prvimi skušali preseči realistično tradicijo upodabljanja in se usmerili v modernistično abstrakcijo.
Jakob Savinšek sodi med tiste slovenske kiparje, ki so med prvimi skušali preseči realistično tradicijo upodabljanja in se usmerili v modernistično abstrakcijo. Pri Savinšku pravzaprav ne moremo slediti neki ustvarjalni enotnosti, saj je vse do prezgodnje smrti ostal razpet med najrazličnejše ustvarjalne možnosti. Kakor da bi slutil svojo prezgodnjo smrt, se je želel preizkusiti v množici kiparskih form in ustvarjanju z različnimi materiali. Njegova področja delovanja so bila kiparstvo, risba, akvarel, grafika, knjižna ilustracija, gledališka scenografija in celo poezija. V enajstih letih, od dokončanja akademije do smrti, je ustvaril izjemen in raznovrsten kiparski opus.
Risati in slikati je začel že pred 2. svetovno vojno, med njo in po njej pa se je posvečal predvsem kiparstvu, kljub temu pa je risba še naprej ostala njegova zvesta spremljevalka ob življenjskih dogodkih in prebliskih. Na njegovo mladostno izražanje je vplivalo ustvarjanje Riharda Jakopiča, na kasnejše ustvarjanje pa v veliki meri tudi grozote vojne in čas, ki ga je prebil v koncentracijskem taborišču Gonars. Od tam grozljive podobe internirancev, obešencev, ranjenih otrok in mrtvecev.
Že v času študija na akademiji je aktivno posegel na področje portretnega kiparstva in spomenikov narodnoosvobodilnega boja. V začetku petdesetih letih se je v jugoslovanskem razstavnem prostoru uveljavljal kot izrazit portretist in se že zgodaj izkazal kot eden najbolj nadarjenih slovenskih kiparjev prve povojne generacije.
Umetnostna zgodovinarka Sonja Klemenc, ki je magistrirala na temo Jakoba Savinška in bila kot kustosinja Moderne galerije tudi soavtorica celovite Savinškove retrospektivne razstave, bo prav po svojem delu o Jakobu Savinšku ostala v spominu večine strokovne in splošne javnosti. Zapisala je: »Po vsej Sloveniji se vrstijo Savinškovi kipi, skladno vraščeni v naravno okolje ali mestni prostor. Ne kažejo samo razvojne linije od klasičnega tipa javnega spomenika na poti spreminjanja likovnega koncepta k modernejšim oblikam, temveč pričajo tudi o umetnikovi navezanosti na domačo zemljo in o njegovi zavednosti o pomenu spomenikov za slovenski narod.« (Klemenc, 1995, str. 62) »Savinškovo kiparstvo tematsko opredeljuje človeška vsebina. Njen izraz je iskal v gestah, stilizaciji in deformaciji figure. Pomenila mu je pravo znamenje notranjega življenja in sredstvo za dosego čiste plastične koncepcije. Figurino predrugačenje in s tem odmik od proporcev realizma in opisnih detajlov je podajal na različne načine.« (Klemenc, 1995, str. 64)
Večino Savinškovega kiparskega opusa hrani ljubljanska Moderna galerija Ljubljana, zbirko štirinajstih Savinškovih kipov pa hrani tudi Galerija Miha Maleš v njegovem rojstnem Kamniku. Nekaj njegovih del je kot posledica njegove četrte samostojne razstave ostalo tudi v muzeju v Beogradu, sicer pa je veliko njegovih del izgubljenih oz. so njihova nahajališča neznana, saj se nahajajo v zasebnih zbirkah.
Seveda pa lahko umetnikove stvaritve opazimo zlite z naravo po vsej Sloveniji, saj je bil izjemno uspešen pri javnih naročilih. Ustvaril je vrsto prepoznavnih kipov, kot so denimo Spomenik Juliusa Kugyja v Trenti, Spomenik Vojna in mir v Celju, Spomenik NOB na Gričku v Črnomlju, Spomenik Jožeta Lacka na Ptuju, Spomenik Ivana Tavčarja na Visokem pri Poljanah in Spomenik Simona Gregorčiča v Kobaridu. Poleg tega je avtor številnih portretov sodobnikov: Božidarja Jakca, Otona Župančiča, Mile Kačičeve, Izidorja Cankarja itd. Savinškovo kiparsko pot je prekinila smrt ravno, ko je predstavljal in uveljavljal slovensko umetnost v tujini. Sredi dela je omahnil na kiparskem simpoziju v nemškem Kircheimu.
Vir:
Klemenc, Sonja: Jakob Savinšek – obzorja in detajli umetnikovega ustvarjanja. V: Rast, št. 1/2, 1995, str. 60 – 69.
http://muzej-kamnik-on.net/sl/Galerija+MM/
