Zemljevid  
Šalijeva ulica v Novem mestu se od leta 1993 imenuje po slovenskem pesniku in prevajalcu Severinu Šaliju. Potek: pred letom 1993 je bila del ulice Brod. Obsega 13 hišnih številk. Preberi več
Severin Šali je bil rojen 22. oktobra 1911 v Podliscu pri Dobrniču. Osnovno šolo je obiskoval v Nemški vasi pri Trebnjem, gimnazijo pa v Varaždinu. Nato je sprva živel in delal na Hrvaškem, odločilno zanj pa je bilo, da je leta 1938 dobil službo v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani, kjer je od prodajalca v knjigarni napredoval v lektorja, knjižnega svetovalca in urednika. Že v času vojne je razvil izredno uredniško dejavnost, s katero se je ukvarjal vse življenje: leta 1943 je izbral in uredil izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, bil je urednik znane zbirke Slovenčeva knjižnica, knjižne serije Naša knjiga, leta 1959 je prevzel vodstvo Dolenjske založbe v Novem mestu, od leta 1972 do upokojitve leta 1984 pa je bil zaposlen pri Mladinski knjigi v Ljubljani, kjer je bil eden glavnih urednikov (npr. knjižne zbirke Levstikov hram). Izbral in uredil je tudi Liriko slovenskih pesnic (1985).
Svoje prve pesmi je objavil v revijah Dejanje ter Dom in svet, leta 1940 pa izdal svojo prvo pesniško zbirko Slap tišine, kateri sta med vojno sledili še zbirka Srečavanja s smrtjo (1943) in  »duma« Spev rodni zemlji (1944), zaradi katere je imel težave z italijansko cenzuro. Sledil je dolgoletni pesniški molk, ki ga je prekinila leta 1982 izdana pesniška zbirka Pesek in zelenice, nato pa še pesniški izbor Sijoče mračine (1985), zbirka Pesnik na večerni poti (1991), otroške pesmi Teče to in teče ono (1983) in V deveto deželo (1995). Bil je pesnik samouk, s prirojenim pesniškim darom, lirik, ki se je s tenkočutno izpovedno govorico nagibal k enostavnim, tradicionalnim pesniškim oblikam. V času vojne in okupacije je med drugim izpovedoval svojo veliko ljubezen do rodne dežele, kasneje pa nadaljeval novoromantično lirično pesniško izročilo. V njegovi lirski poeziji, tudi ljubezenski, je vseskozi prisotna misel na smrt, in sicer kot absolutno dejstvo, kot del življenja.
Po vojni je kot svobodni književnik živel v svojem ljubem Novem mestu in s svojim izjemnim jezikovnim čutom in poliglotskim znanjem prevajal zlasti pripovedništvo iz skoraj vseh slovanskih jezikov in francoščine. Posebej blizu mu je bila literatura ruskih klasikov. Iz ruščine je med drugimi prevedel nekatera dela Dostojevskega, Gogolja, Turgenjeva, Gorkega, Ševčenka, iz hrvaščine in srbščine dela Iva Andrića, Avgusta Šenoe, Vladimirja Nazorja itd., iz francoščine pa zlasti Gida, Laneauxa in Maurisa. Prevajal je tudi češko in makedonsko literaturo. Slovenski leksikon novejšega prevajanja beleži do leta 1985 kar 115 Šalijevih prevodov književnih del.
Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi: literarni nagradi mestne občine ljubljanske za poezijo (1940 in 1943), Trdinovo nagrado (1954), nagrajen pa je bil tudi v tedanji Sovjetski zvezi, in sicer za prevode ruske književnosti v slovenski jezik (1969).
Umrl je 24. oktobra 1992 v Novem mestu. 
Poleg njegovih pesniških zbirk in obsežne prevajalske bere Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto hrani v posebnih zbirkah tudi pesnikove fotografije, pisma in korespondenco, diplome in priznanja.

Fotogalerija

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam