Zemljevid  

Razmere na Gradu v prvih dveh letih

Grad je bil v prvem obdobju v zelo slabem stanju, higienske razmere so bile neprimerne, zdravju škodljive. Vodovoda in kanalizacije ni bilo do 1916. Preberi več

Sprva so jetnike strpali v posamezne prostore, utrjene z deskami, ostale prostore so obnavljali zidarji in določeni zaporniki. Za potrebe zapora in uprave so morali sprazniti srednji trakt grajskega poslopja, ki so ga priredili za vojaške pisarne in bolnišnico. Jetniki, straža in njihova oskrba so mestni občini prinašale ogromne stroške. Urediti je bilo potrebno vojaško bolnišnico za infekcijske bolezni znotraj obstoječe bolnice. 

Ivan Cankar, ki je bil na Ljubljanskem Gradu zaprt že avgusta 1914, takole v tretji osebi opiše počutje v grajskem zaporu:
»Ležal je na Gradu, na tleh, na nizki slamnici, v tilniku ga je bolelo, ker ni bilo vzglavja. Po sobi se je gnetlo in prerivalo mnogo ljudi; brez opravila so bili, ali vsem se je nekam mudilo, vsi so bili nagli in hlastni v svojih kretnjah, razdraženi v besedah, prisiljeni v smehu. Nekateri so ležali in spali, glavo skrito med komolce. Nikoli prej ni videl teh ljudi in tudi ga niso zanimali…«  

Interniranci na Ljubljanskem gradu so spali na slamnjačah, kovčke so polagali ob vzglavju, perila ni bilo, kot stranišče so jim služile »kible«, ki so jih praznili za to določeni zaporniki, pili pa so iz veder. Malo bolje so shajali interniranci, ki so imeli pri sebi nekaj denarja, saj so si lahko zagotovili nekaj (dodatne) hrane in pijače, pa alkohol (tropinovec, slivovka, vino, pivo), tobak in pisalni pribor. 

Pisatelj Juš Kozak (1892 – 1964), ki je prestal polletno zaporno kazen na Gradu, pa je v avtobiografskem delu Celica (1932, Ljubljana) takole orisal prva opažanja:
»Za prvimi železnimi vrati sem se radovedno oziral v severni del jetnišnice. Viseči železni hodniki na levi in na desni so bili podobni visokim galerijam. Skozi ogromno okno z motnim steklom je padalo le malo svetlobe v votlo notranjščino. Meni je bilo odkazano bivališče v pritličju zapadnega trakta. Lenassi (paznik, op.) mi je odklenil vrata, stopil sem v celico. Radovedno se ogledujoč sem pozabil, da nisem več zaprl vrat za sabo… Če bi sobici viselo razpelo, bi bila podobna samostanski celici. Obstal sem med štirimi visokimi, snažno pobeljenimi stenami, na katerih so se poznali raznovrstni sledovi mojih prednikov. Skozi okno, zamreženo z železnimi drogi, sem videl le nebo… Oprava je bila skromna, skoraj puščavniška. V kotu pod oknom je stala miza s pribitimi nogami. Ob nasprotni steni je visela železna postelja, podnevi priklenjena k zidu. Odpel sem kavkeljc in jo postavil za poskušnjo. Slamnjača je bila čista, vzglavje se mi je zdelo prenizko… V desnem kotu pri vratih sem zagledal široko glinasto posodo, pokrito z lesenim pokrovom, pribežališče za potrebo…«  

Arhivski dokumenti poročajo o zdravstvenih razmerah pred napeljavo prepotrebnih vodovoda in kanalizacije. Poročila kapetana jetnišnice divizijskemu sodišču in komandi v Gradcu govore o akcijah odstranjevanja uši, ugibanj o tem, ali je prišlo do epidemije pegastega tifusa in raznih inšpekcijskih pregledih.  Nekaj zdravnikov, ki je 1914 in 1915 zdravilo bolne jetnike, je poročalo, da razen primerov spolnih bolezni in tuberkuloze ni bilo kužnih epidemij. Poraja se dvom o tem glede na dejstvo, da vodovoda in kanalizacije še ni bilo in da so občasno zaradi zelo slabih življenjskih razmer in bolezni celo zavračali zasliševanja zapornikov.      

Fotogalerija

Informacije

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

GRAD, POLITIČNI ZAPORNIKI, SVETOVNA VOJNA 1914-1918, VOJNI UJETNIKI, ZAPORI, ZAPORNIKI

Datum objave

03.10.2011 14:09

Zadnja sprememba

29.10.2011 16:13

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam