Zemljevid  

Avtorica zgodbe je Borka Slavica Kucler.

 

Preberi več

Igrala sem se na notranjem dvorišču, sredi mesta, na Tavčarjevi 2, kjer je vse vrvelo od mimohodov ljudi, brnenja redkih avtomobilov in pozvanjanja tramvajev, ki so Pri Figovcu zavijali na Gosposvetsko cesto in neusmiljeno škripajoče cvilili. Podnevi se za te zvoke nisem kaj dosti zmenila, ponoči pa so vdirali v stanovanje in me budili iz sna. Tramvaji so bili tudi krivi, da sem se najpogosteje zadrževala na dvorišču, čeprav je bilo le malo vstran, čez križišče, v parku za Figovcem, otroško igrišče z gugalnicami, ki so me neustavljivo vabile. Včasih sem se vendarle opogumila in se napotila tja čez. Ko sem stopila skozi velika zunanja vrata, sem prek ceste, v razsvetljenih oknih Kavarne Evropa, zagledala lepo oblečene ljudi, zatopljene v branje časopisov, a tu, pred to imenitno hišo nisem smela čez. Prehod je bil nekoliko bolj levo, kamor sem hodila s strahom in oprezala, če bom naletela na kakšnega prijaznega človeka, ki bi se mu lahko pridružila pri prečkanju ceste, prepredene s tračnicami. Kadar sem bila dovolj pogumna, sem takega, zaupanja vrednega človeka tudi našla in nagrajena sem bila z radostjo na gugalnici!

Kadar nisem zbrala poguma, da bi se prebila na igrišče, sem zavila desno, v park pred sodiščem, kjer so kraljevale velike zelene žabe na betonskih podstavkih in požrešno odpirale usta. Vanje so sprehajalci in tisti, ki so si privoščili počitek na klopcah med belimi potkami, metali odpadke. A niso vsi odpadki pristali v trebuhih zelenih žab, tudi naokrog po zelenici in med cvetočim grmovjem jih je bilo polno. Zato je bil tu gospod s palico, ki je imela na spodnjem koncu železno konico. Nanjo je nabadal papirčke, ogrizke in olupke in z njimi hranil najbližjo žabo. Bil je redar, skrbnik parka. Rada sem ga opazovala pri delu in postala sva prava prijatelja. Ob sončnih dneh sva potem, ko je opravil svoj obhod, sedla na klop in se pogovarjala.

Tudi na dvorišču sem imela le odraslo družbo. Stanovalci na Tavčarjevi 2 so bili starejši, brez otrok, a dokaz, da so mislili na otroke, je bila delavnica igrač, ki je bila v podaljšku stavbe, na vzhodnem robu dvorišča*. Včasih sem šla do njihovih vrat. Vhod je bil poškodovan, malta je odpadala in mene je neslo tja, da sem z nohti praskala apneni drobir in ga nosila v usta. Skušala sem biti čim bolj nevidna, a nisem ostala neopažena. V delavnici so bili pri delovnih mizah in za stroji prijazni ljudje. Včasih so me povabili k sebi in mi razkazali igrače: ropotulje, lampijončke, zvočne mlinčke … Kakšno igračo so mi kdaj tudi podarili.

Stanovali smo v pritličju, kjer so bili – poleg hrupnega tramvaja – nadležni tudi glasovi z ulice. Na njenem drugem koncu, nasproti Radia, je bila gostilna, in ponoči so iz nje prihajali okajeni in razgrajaški možje. Pa tudi kakšen nepridiprav se je našel, ki je prek okenske police skušal priti v stanovanje, zato je mama skrbno zapirala okna. V stanovanju je bilo potem zadušljivo in se ni dalo spati. Oče, ki je bil uradnik v državni službi, in je stanovanje dobil v najem, se je odločil ukrepati; oddal je prošnjo za menjavo stanovanja, saj je izvedel, da nekdo iz drugega nadstropja odhaja. Ujel je pravi trenutek!

Med zidanjem gradu iz mokrega peska na dvorišču me je zmotila mama, ki me je s kuhinjskega okna klicala na kosilo. Ubogljivost je bila obvezna čednost, zato je ostal grad nedokončan. Mama je bila videti vesela, kar je bila redkost, saj je bila pogosto bolna. A tokrat je sijala, ko mi je povedala, da je oče dobil pošto, v kateri so mu sporočili, da dobimo stanovanje v II. nadstropju, kjer bo imela ona kuhinjo, jaz pa svojo sobo. To je bilo veselo! In tik pred velikim državnim praznikom, 1. majem!

Letošnje praznovanje bo nekaj posebnega, je oznanila mama. Spekla bo potico, z orehi, kot za novo leto, pa še nekaj bo pripravila, pri čemer ji lahko pomagam, je rekla. Da bi imeli vse, kar potrebujeva, sva se odpravili čez veliko križišče, prek tirnic ljubljanskih tramvajev, skozi park v Tivoli. Tam me je najprej spustila na gugalnico, potem pa sva šli naprej po belih potkah proti gozdu, da sva nabrali bukove lističe, pa deteljico in cvetove regrata, vijolic in trobentic. S tem sva hiteli domov, kjer je na mizi čakala košara, polna jajc, ki jih je mama zjutraj prinesla s trga. Izza štedilnika je potegnila vrečo, polno čebulnih olupkov, te je natlačila v veliko posodo in zalila z vodo. Potem je jemala v roke jajce za jajcem, vsakega obložila najprej s cvetjem in lističi, jih ovila v večje kose olupkov rdeče čebule, pa to povezala s sukancem in polagala v posodo z vodo, na mehko posteljo iz čebulnih listov. Ko je bila posoda polna jajc, je v vodo nasula še pest soli in posodo postavila na štedilnik, kjer so se jajca prav počasi kuhala in še počasneje ohlajala.

Vmes je nastajala potica. Na robu mize, najbližje štedilniku, je vzhajalo testo. Že par dni prej sva z mamo pripravljali orehe, ki jih je dobila v dar doma, v Grižah. Ona je orehe tolkla, jaz pa sem pomagali izbirati jedrca, dokler ni bila skledica, ki je veljala za 'merico', polna. Potem je na mizno desko pritrdila železni mlinček in orehe zmlela, navrh naribala limonino lupino, dodala oprane rozine, sladkor in smetano, ki jo je že nekaj dni pobirala z mleka. Zdaj se je vse to spremenilo v sladko zmes, ki je bila potem razmazana po razvaljanem testu. Jaz sem lahko polizala kuhalnico in skledo, spila kozarec toplega mleka in šla spat. Mama pa je sedela ob pečici, dokler ni bila potica pečena, ob tem pa jemala iz rdeče rjave vode jajca, jih razvijala, osušila in obrisala s krpo, prepojeno s svinjsko mastjo, da se je vsako jajce lepo svetilo in pokazalo vzorce cvetov in lističev.

Zjutraj so nas na mizi pričakali »pirhi« in dišalo je po potici. Bil je 1. maj. Med zajtrkom je iz radia odmevala pesem Nabrusimo kose, že klas dozoreva in Vstanite, v suženjstvo zakleti! In mama je poudarila, da je vesela, da nam je lahko spekla potico, ki je v njeni domači hiši niso poznali, je bila prehuda revščina, in da je lahko naredila pirhe – raje za 1. maj ki je »naš« praznik, ne tako kot nekoč, ko je bil cerkven in so bajtarski otroci ostali lačni. Jajca od domačih putk so odnesli za solde v Trst, peš z Vrhov, skrivoma, na kontrabant, da so lahko odplačevali dolg na hišo, ki ga je zakrivila fašistična oblast s svojo politiko do Slovencev, zamera pa je veljala hišnemu očetu, češ da je premalo skrbel za dom. Vrhovski župnik je, tako kot tedaj verjetno vsi, živel od bere med vaščani, in vsako leto je obiskal farane, da bi dobil kak dar. A pri Marinknih ni imel sreče. Poleg revščine je bil tu doma tudi mož, ki mu je zavrela kri, če je zagledal župnika. Mama je bila ponosna nanj, da se je postavil za družino in ni dal v koš ničesar. »Mar bi oni njemu kaj dali, da bi otroci jedli še kaj drugega kot polento!« Stara mama je zdihovala in se župniku opravičevala, saj je hodila k maši in je bila verjetno tudi iskreno verna. A stari oče se ni dal. In mama, ki so jo vzgajali na mladinskih političnih tečajih po vojni, je 'vedela', da je imel prav. Od lepote velike noči so zanjo ostali le pirhi – in potica, a ta je spadala tudi k novemu letu, zato ni bila bistvena – in pirhe je bilo treba spraviti v sklad z novim redom in novo pametjo. Tako ji je časovno najbližje, prvomajsko praznovanje, prišlo nadvse prav, da je pomlad in državo in delavski razred in svojo družino počastila s čebulnimi pirhi. In res jih je bilo veselje videti. Tudi jesti, seveda! Ni bilo lepšega in ne boljšega zajtrka, kot je bil zajtrk za prvi maj. Ko smo pojedli vsak svoj pirh in ob beli kavi še košček potice, smo šli na Rožnik, kjer je bil prvomajski shod.

Po prazniku so se začele priprave na selitev. Veselili smo se spremembe. Dotlej smo namreč vsi spali v istem prostoru, s pogledom na ulico, v drugem prostoru, s pogledom na dvorišče, pa je bil kotiček s štedilnikom, miza, kavč, radio in velika garderobna omara, za katero sem imela svoje skrivališče. Najpomembnejši zaklad tega kotička so bile knjige, med njimi sem imela najraje majhen knjižni predal iz poslikanega kartona, v katerem so bile prav majhne knjižice – zdi se mi, da jih je bilo dvanajst – z najlepšimi Grimmovimi pravljicami. Zdaj je bilo treba tudi te knjige zložiti na kup, pa v škatlo, v kateri so čakale, da so jih odnesli v zgornje nadstropje.  

Leto ali dve kasneje, potem, ko sem dobila sestrico, smo zapustili tudi zgornje stanovanje in se preselili na Bled. S trebuhom za kruhom. V izpraznjeno stanovanje se je vselila družina naših prijateljev, tako da smo sem – sicer prav poredko – še prihajali na obisk. Zato vem, da so delavnico igrač na dvorišču kmalu zaprli. Lastnika sta še živela v svojem stanovanju, a kako sta se preživljala, nisem izvedela. Nekdanjega prijatelja, pobiralca papirčkov v parku pred sodiščem, nisem nikoli več srečala, sčasoma so izginile tudi zelene žabe. Ostale so le klopce in potke skozi park, in nanje sem še kdaj sedla tudi kasneje, ko sem skozi mesto hodila kot študentka. Tedaj ni bilo več ne tračnic ne tramvajev, vztrajala je le še Kavarna Evropa, a tudi ta ni dočakala današnjih dni.

Opombe:

  • Lastnika delavnice igrač sta bila zakonca Premelič, ki sta stanovala v isti hiši, na Tavčarjevi 2 v Ljubljani.
  • Zgodba iz leta 1954.

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Borka Slavica Kucler

Kontaktne osebe

Anja Frković Tršan

Ključne besede

NATEČAJI

Datum objave

28.06.2019 12:16

Zadnja sprememba

28.06.2019 12:06

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam