skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Pričevanja Komeljevih sodobnikov, svojcev in sodelavk

Bogo Komelj je bil eden tistih ljudi, ki jih z veseljem vprašaš, kaj jih zanima, kaj počnejo, načrtujejo in o čem sanjajo. V njegovem življenju je bilo veliko poti, vse pa so vodile – h knjigi in knjižnici! Preberi več

»Že pred vojno razgledan v knjižničarstvu je takoj po osvoboditvi prijel za delo in sčasoma v študijski knjižnici, ustanovljeni v Novem mestu, soustvaril temelje, ki jih dandanes ne more prezreti nihče, kdor hoče biti pošten raziskovalec in opisovalec razvoja in rasti kulture na Dolenjskem.«  (Ivan Zoran, pesnik in novinar)

Bogdan Osolnik, diplomat in publicist (O Bogotu Komelju : Spomin na prijatelja iz mladosti, v Bogo Komelj : (1915 – 1981) : ob devetdesetletnici rojstva, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2005)

»Po koncu vojne in osvoboditvi sva se z Bogotom srečala šele v začetku leta 1946, ko sem prišel v Novo mesto za okrožnega sekretarja. Bogo je že  zavzeto sodeloval pri zbiranju muzejskega gradiva in zlasti pri reševanju kulturne dediščine iz dolenjskih gradov, ki so bili med vojno večinoma požgani in izropani. Med prebivalstvom se je ohranilo veliko število dragocenih predmetov: starih knjig, slik, okrasnih predmetov in starinskega pohištva. Vse kar je bilo še mogoče najti, so zbrali v novomeškem zbirnem  centru. Večino tega so kasneje odpeljali v Ljubljano. Le nekaj knjig in pohištva je ostalo v Novem mestu in je danes javnosti dostopno v knjižnici ali v pokrajinskem muzeju.
Z Bogotom sem v tistih mesecih sodeloval pri ustanovitvi nove, pomembne kulturne ustanove, javne knjižnice. Že v letu 1945 je ministrstvo za kulturo v Ljubljani izdalo uredbo o ustanovitvi okrožnih knjižnic. Za uresničenje te zamisli je bilo potrebno opraviti veliko nalog, zlasti najti primerne prostore in zbrati knjižni fond. Bogo se je ves posvetil tem nalogam. Večkrat sva se pogovarjala zlasti o možnih prostorskih rešitvah v okviru načrtov o povojni ureditvi Novega mesta. Spomladi leta 1946 je bila ustanovljena knjižnica Mirana Jarca. Že jeseni so bila okrožja ukinjena. Formalni status knjižnice se je v naslednjih letih spreminjal, vendar je ves čas delovala pod Bogotovim vodstvom in se vsestransko razvijala. Mene so še tisto jesen premestili na delo v  tujini, tako da sem  več kot 20 let preživel izven Slovenije. Vendar sem skoraj vselej, kadar sem uspel obiskati svoje starše v Novem mestu, obiskal tudi Bogota, in ga vedno našel v  knjižnici. Še vedno je delovala v prostorni stiski,vendar se je stalno bogatila z novimi vsebinskimi pridobitvami. Bogo je bil zlasti ponosen na rokopise pisateljev in drugih vidnih osebnosti iz zgodovine Novega mesta, ki jih je uspel dobiti iz zasebne kulturne dediščine.«


Milček Komelj, umetnostni zgodovinar, likovni kritik in pesnik (Spomini na očeta in novomeško Študijsko knjižnico, v Bogo Komelj : (1915 – 1981) : ob devetdesetletnici rojstva, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2005)

»Moj oče se je še posebej zanimal za rojstno Novo mesto z Dolenjsko, za katero je bila knjižnica »pristojna«. Ker je vse prebiral in imel odličen spomin, je veljal za nekakšen dolenjski »leksikon«; bil pa je več kot samo to, saj je znal nekdanja zapisana pričevanja ugledati v luči najširše zgodovine. Za raznovrstne informacije so ga nenehno pisno ali osebno spraševali številni raziskovalci, med njimi Slodnjak, Moravec ali Marjan Mušič, pa tudi ljudje z onstran oceana, v knjižnici pa so ga obiskovali tudi rojaki, ki so čutili po Dolenjski nostalgijo, in so se ob obiskih Novega mesta nujno oglasili v knjižnici; tako sem tam spoznal poleg domačinov Vladimirja Lamuta ali Severina Šalija in Bogdana Borčića tudi Antona Podbevška, ki mu je oče zagotavljal, da bo njegov kulturni pomen naraščal, Zdravka Slamnika (poznejšega Pavleta Zidarja, ki mi je dejal, da je ob pisanju svoje prve pesniške knjige Tončkove sanje mislil name), pa Frana Albrehta, Marjana Mušiča, Ilko Vaštetovo, ki jo je moj oče spodbudil, da je napisala roman o Trdini, ter Trdinove nagrajence od Josipa Westra dalje ali Nika Županiča, ki sem ga spremljal po mestu, ko je obujal spomine na Ketteja, ter mu pomagal nositi na postajo pleten kovček. Nekoč pa je prišel ob svojem jubileju tudi Alojz Gradnik. Spoznal pa sem tudi nekdanje ravnatelje vseh dolenjskih kulturnih ustanov, med njimi pisatelja Jožeta Dularja in slikarja Franja Stiplovška, in seveda knjižničarje, od gospodične Kulovčeve, ki je očetu za rojstni dan vselej spekla torto, ali Nelly Koštialove, do učenih profesorjev pedagoga Ivana Andoljška, ki je vedno želel videti moje šolske zvezke, ter Milana Dodiča in Karla Bačerja, ki sta prišla v knjižnico pozneje.
Ta posvečeni ambient mi je bil nadvse domač in z očetom sem se veselil, ko je načrtoval pridobitve, ves čas pa si je tudi bolj ali manj uspešno prizadeval za  nove, dodatne prostore, ki jih je potem z velikim užitkom opremljal.«


Nataša Petrov, bibliotekarka in publicistka (Bogomil Komelj, v Bogo Komelj : (1915 – 1981) : ob devetdesetletnici rojstva, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2005)


»Bogomil  Komelj  je  bil markanten, večplasten človek in vsestransko vzoren knjižničarski  strokovnjak,  kulturni  in  javni  delavec. Vse nam njegovim  sodelavcem  je  bil svetel zgled človeka, ki smo ga spoštovali in imeli  radi.  Krasilo  ga je  mnogo  človeških  vrlin,  obsežno  znanje in življenjska  modrost. Predvsem pa je bil odprt do sočloveka, osebno skromen in  izredno marljiv. Za poklic knjižničarja je bil preprosto povedano rojen in  lahko  bi  rekli,  da  je  živel  s  knjigo  in za knjigo. K razvoju in zgodovini  dolenjskega  in slovenskega knjižničarstva je prispeval pomemben in trajen delež. Hvaležna sem mu, da sem dobila marca 1973 možnost priti v službo   v  Knjižnico  Mirana  Jarca,  spoznati  knjižničarski  poklic,  se usposobiti zanj in  ga vzljubiti. Bogomila  Komelja  sem  spoznala  kot  sedmošolka  novomeške  osnovne šole. Učiteljica  glasbe  Jelka  Kastelic  mi  je zaupala zame pomembno nalogo. Z listkom  me  je  poslala  v  Študijsko  knjižnico Mirana Jarca naravnost k njenemu  upravniku  Bogu  Komelju.  V  izposojevalnici  so  me  napotili  v pritličje  v  prvi  skladiščni prostor, kjer sem zmotila moža, ki je očitno vneto  delal.  Prijazno  me  je  sprejel in nagovoril, prebral sporočilo in naročil,  naj  počakam. Strmela sem v prostor, napolnjen s knjigami. Kmalu se je  vrnil, ko je opravil vse, kar je bilo potrebno, vidno zadovoljen, da je problem lahko rešil, in mi izročil knjigo. Dejal je, da lahko še pridem, če bo potrebno. Kar neslo me je nazaj. Bila sem srečni sel. Doživela sem nekaj lepega  in velikega.
Učeni mož je bil prijazen in ustrežljiv, zadovoljen, da je  lahko  pomagal.«


Jožica Barbič, knjižničarka (Življenje med knjigami, v Bogo Komelj : (1915 – 1981) : ob devetdesetletnici rojstva, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, 2005)


»Bogo Komelj je bil moj direktor osemnajst let. Ker pa je po upokojitvi v knjižnici delal še dve leti do svoje prerane smrti, sem delala z njim polnih dvajset let. V spominu mi je ostal kot srčno dober človek in velik ljubitelj knjig.
Ko sem prišla daljnega leta 1961 v službo v knjižnico, sem bila začudena nad tako ogromnim številom knjig. Še bolj pa sem bila presenečena nad tem, da je Komelj vsako knjigo poznal in tudi vedel, kje je njeno mesto v skladišču.
Ko je knjižnica v svinčenih časih dobila v dar stare molitvenike, je s posebno ljubeznijo vzel vsako knjigo v roke, jo prelistal in takoj ugotovil, ali prav to izdajo knjižnica že ima ali še ne. Posebno se je razveselil, če je ugotovil, da knjige še nimamo. Tudi če je bila enaka knjiga pri nas v skladišču poškodovana in smo dobili boljši izvod, je takoj vedel, kaj je narobe z našim izvodom. Poslal me je v skladišče rekoč: »Le pojdi po naš izvod, boš videla, da naši knjigi manjka naslovna stran.«  Ali pa kakšni drugi spet katera druga stran. Meni, ki so mi bili takrat vsi metri teh knjig enako črni, je bilo nepojmljivo, kako lahko vse to ve. Vendar mu je bilo veselje ob pridobitvi teh knjig skaljeno, ko je naslednji dan prišel uslužbenec UNZ in ga zasliševal o tem, kdo in zakaj je dal te knjige knjižnici. Obiski UNZ so bili potem kar pogosti. Preverjali so knjižne kataloge, in če so odkrili npr. Franceta Balantiča, so kataložni listek izločili iz kataloga. Komelj se tem pritiskom ni uklonil. Listke je lepo shranil, knjige zaklenil v omare in ko je bilo najhujše mimo, je listke in knjige dal nazaj na svoje mesto.
Nekoč sem mu pomagala urejati ekslibrise. Še sedaj se spomnim, ko je rekel: »Če bi si pa jaz dal zase delat ekslibris, bi si za simbol izbral knjižnega molja.« Kot bi si želel, da bi za vedno, še v duhu ostal med knjigami. Večkrat je rekel, da kot knjižničar vedno trpi Tantalove muke. Vsako knjigo bi rad prebral, vendar mu čas tega ne dopušča. Nikoli tudi ni nikogar priganjal k delu. Včasih smo ženske malo predolgo klepetale. Prišel je mimo s kakšno knjigo in mimogrede rekel: »Hočeš, prosim, to knjigo odnesti v skladišče?« Takrat smo vedele, da je dovolj klepeta.
Malo pred smrtjo sem ga prav jaz obiskala zadnja od zaposlenih. V branje sem mu nesla zadnje številke časopisov. V bolnišnici sem ga našla v čakalnici za pregled srca. Navdušeno mi je začel razlagati, kako se je že vse dogovoril, da bo knjižnica posojala knjige bolnišnici. Preden sva se poslovila, mi je naročil pozdrave za vse zaposlene. Posebej je poudaril:
«Ampak res za vse.« Dobro razpoložen mi je dal roko, rekoč: »Samo ta EKG mi napravijo in jutri grem domov.« Žal tega jutri zanj ni bilo več.«

Fotogalerija

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Kontaktne osebe

Darja Peperko Golob

Spletni naslov

www.nm.sik.si

Ključne besede

Knjižnica Mirana Jarca, KNJIŽNIČARJI, KNJIŽNIČARSTVO, Komelj, Bogo

Datum objave

30.09.2015 07:50

Zadnja sprememba

30.09.2015 08:11

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam