Zemljevid  

Poročni motivi iz Prekmurskih vasi

Poroka je bila pomembnejša prelomnica v življenjskem krogu človeka.

Preberi več
Čas po odločitvi za poroko in čas do zdavanja je veljal za prehodno obdobje in zaradi tega so verjeli, da sta mladoporočenca izpostavljena zlim duhovom. Vrsto obrambnih dejanj je nevesti narekoval čas med zaroko, na poti k poroki in od nje, na poti v nov ženinov dom in na gostiji. Največ porok v preteklosti se je odvijalo v mesecu februarju in januarju. Torej so se največ poročali v zimskem času po adventu do pusta, z izjemami pa tudi v drugih mesecih. 
Šega hoditi po daráj je zelo stara in je ohranjena samo še v spominu starejših prebivalcev Goričkega. Gre za zbiranje darov; nevesta je tri tedne pred zdavanjem hodila po okoliških vaseh od hiše do hiše in s starejšo sorodnico, navadno tako žensko, ki je znala dobro govoriti, v košaro nabirala darove. Prav tako stara šega, ki je že izginila, je bosman. Kuharice so spekle gíbanco iz devetih nadevov, prekritih s testom, na vrhu pa so okrasile. Bosman (zavita gibanca), zavezan na leskovo palico, in kokoš sta dva moška odnesla na nevestin novi dom. To je bilo za srečo in da nevesta na novem domu ne bi bila lačna; mladenič v Dolencih je takole humorno predal kokoš: »Eti san van prneso eno kokouš. Dobro njej klün zavešte, ka van nede dosta nazaj kokodakala!« Na poroko so vabili drüžbani. V nekaterih vaseh je bila posebnost, da vabovec takoj ob prihodu v hišo ni povedal namena svojega prihoda, ampak se je izdajal za nekoga drugega. Svalblica, posvalbica, posvadbica je skupaj z drüžbanom na poroki skrbela za dobro razpoloženje, morala je vriskati in plesati. 
Najštevilčnejši ohranjeni motiv porok je skupinsko fotografiranje glavne svatbe in svatov na dvorišču domačije. Prevladujejo neveste, oblečene v belo obleko s pajčolanom, posameznice pa nosijo tudi temno obleko. Nemalokrat se poleg drüžbanov hkrati pojavlja tudi moška oseba, okrašena s papirnatimi trakovi, z okrašeno palico, s čutaro in torbo. V poročnem obredju med evangeličani (tudi med katoličani, in to predvsem tam, kjer je šlo za versko mešane vasi) je imel pomembno vlogo turbaš. Le-ta je bil glavni na poroki; prvi je moral stopiti v hišo, prvi je šel z vrtankom in vinom v cerkev, vodil je poroko, vedno in povsod je moral biti prvi in dejavno sodelovati v vseh komunikacijskih zagatah. Poroka je bila na nevestinem in ženinovem domu; nazadnje tam, kjer sta mladoporočenca po poroki živela. Na porokah so igrale vaške bande; od instrumentov so znotraj hiše oziroma družabnega prostora uporabljali predvsem godala (bas, violina), cimbale in klarinet, tako imenovano malo šker. Zunaj hiše pa trobila oz. pihala in boben. Temu so rekli velka šker. Na starih fotografijah velikokrat vidimo tudi solista s harmoniko (frajtonarco). O takratnih poročnih šegah in navadah lahko veliko izvemo iz anonimne knjižice Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo, prvič izdane leta 1807. Izšla je v štirih ponatisih, zadnji je bil izdan leta 1929.
 
Avtorja besedil: Jelka Pšajd, Mark Krenn
 

Fotogalerija

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam