Piransko pokopališče, mesto spomina in zgodovinske, kulturne ter arhitekturne dediščine

Pokopališča tudi kot spomenik lokalnega pomena

Preberi več

V srednjem veku so pokopališča obstajala znotraj mestnih središč, najpogosteje ob cerkvah. Arheologi so v Piranu odkrili staro mestno pokopališče ob župnijski cerkvi sv. Jurija na lokaciji, kjer stoji danes pastoralni kulturni center Georgius, in na manjšem trgu, ki se razprostira pred cerkvijo sv. Frančiška. Bogate piranske družine so imele grobnice tudi v cerkvah. V cerkvi sv. Frančiška so med drugimi pokopani tudi predniki slovitega violinista Giuseppeja Tartinija (Piran, 1692 – Padova, 1770). Poleg te cerkve, ki stoji levo od minoritskega samostana sv. Frančiška Asiškega, se je na njegovi desni strani nekoč nahajala tudi cerkev sv. Katarine Aleksandrijske. Ob izkopavanjih leta 2009 so na njeni lokaciji odkrili tri grobnice, dve sta pripadali uglednima piranskima družinama de Preto in Furegon, ena pa verjetno članom bratovščine sv. Katarine, ki so skrbeli za cerkev. Frančiškani so cerkev leta 1846 odstopili občini, ki jo je preuredila v šolo.

Prizadevanja za postavitev pokopališča izven mestnih obzidji »extra muros« so v evropskih mestih povečala v zadnjih desetletjih 18. stoletja. V deželah pod francosko oblastjo, ki si je prizadevala izkoreniniti stare običaje in vzpostaviti novo, sodobno družbo, je na to močno vplival cesarski odlok o pokopališčih (Décret Impérial sur les sépultures ), ki ga je Napoleon razglasil 12. junija 1804 v Saint-Cloudu.

V Piranu so novo lokacijo pokopališča, na hribu na severni strani mesta, določili leta 1809, ko je mesto z ostalo beneško Istro postalo del Ilirskih provinc. Načrt je izdelal gradbeni inženir Pietro Gregoretti, pokopališče pa je bilo dokončano leta 1812. V začetku šestdesetih letih 19. stoletja so ga razširili do ceste, ki je bila tedaj glavna kopna cesta za dostop v mesto, in zgradili pokopališko kapelo posvečeno sv. Mohorju in Fortunatu ter vhod z mrliško vežo. Načrte je v značilnem neogotskem slogu izdelal arhitekt Giuseppe Moso. Hrani jih piranska enota Pokrajinskega arhiva Koper. Na spominski plošči v vhodni veži pokopališča je zapisano, da je 27. septembra 1862 pokopališče posvetil tržaško- koprski škof Jernej Legat (tudi Bartolommeo Legat, latinizirano Bartholomaeus Legat). Leta 1939 so zgradili kostnico (L'ossario di Pirano) za shranjevanje kosti iz prekopanih grobov, ki so jo uporabljali do leta 1963. Pokopališče so v 20. in 21. stoletju večkrat razširili, najstarejši del pa je ohranil križno zasnovo v slogu italijanskih pokopališč in je ograjen s kamnitim zidom.

V tem delu pokopališča se nahajajo grobnice najstarejših piranskih plemiških in meščanskih družin: Apollonio, Bartole, Benedetti, Bonifacio, Bubba, Corsi, de Castro, Fonda, Fragiacomo, Petronio, Pettener, Pitacco, Rota, Tamaro, Viezzoli, Venier, Zamarin, Zangrando, Zarotti itd. Najbolj veličastna je grobnica – kapela družine de Castro, ene najstarejših piranskih patricijskih družin, ki so jo potomci družine postavili okoli leta 1939. Nagrobni spomeniki in kipi so večinoma izdelani iz lokalnega kamna in delo neznanih avtorjev, npr. kamnite žalujoče ženske figure na grobnicah družin Cicogna, Ravalico in Fragiacomo, bronasta glava na spomeniku Zacchi in bronasto doprsje na grobnici Zarotti. Izstopata tudi dva podpisana spomenika, velik kamniti kip križanega Jezusa na grobnici družine Chierego, ki ga je oblikoval tržaški kipar Achille Tamburlini leta 1903 in bronasti kip glave na grobnici Silvia Tamara, ki jo je ustvaril kipar iz Milj (Muggia) Ugo Carà okrog leta 1939. 15 spomenikov je v obliki obeliska. Največji in dobro ohranjen je iz leta 1861 na grobnici družine gradbenega inženirja Lorenza Furiana.

Svoje zadnje počivališče imajo na piranskem pokopališču med drugimi tudi slikar Zvest Apollonio, slikar Viktor Birsa, filmski režiser, scenarist in montažer František Čáp, statistik, zgodovinar in pisatelj Diego de Castro, po katerem sta poimenovani knjižnica piranske italijanske narodne skupnosti in skupaj z Vicenzom de Castrom piranska osnovna šola z italijanskim učnim jezikom, slikar Enrico Fonda, kipar Janez Lenassi, slikar Herman Pečarič, zgodovinar Miroslav Pahor, operna pevka Rita Pierobon, kapitan dolge plovbe in prvi poveljnik na ladjah slovenske trgovske mornarice Baldomir Podgornik, zgodovinar in pisatelj Antonio Sema, po katerem se imenuje piranska gimnazija z italijanskim učnim jezikom, in pisatelj Zdravko Slamnik, znan pod psevdonimom Pavle Zidar.

Tako kot za druga pokopališča v Istri je tudi za piransko značilna visoka vedno zelena cipresa (Cipressus sempervirens), ki krasi aleje.

Stari del pokopališča je bil zaradi svojih zgodovinskih in umetnostnozgodovinskih elementov leta 2008 vpisan v register nepremične kulturne dediščine republike Slovenije pod št. 27784. Pripravlja se tudi razglasitev pokopališča za spomenik lokalnega pomena in vključitev v Združenje evropsko pomembnih pokopališč (Association of Significant Cemeteries in Europe – ASCE).

Več novejših fotografij pokopališča je na ogled ob članku Nataše Fajon, Dvesto let piranskega pokopališča, na spletnem portalu Regional Obala (glej literaturo).

Ksenija Petaros Kmetec

Mestna knjižnica Piran / Biblioteca civica Pirano

 

Literatura:

1) 200 let pokopališča Piran : 1812 – 2012, (citirano 30. 10. 2017). Dostopno na naslovu: http://okoljepiran.si/wp-content/uploads/2015/02/Zgodovina-200-let-pokopali%C5%A1%C4%8Da.pdf.

2) Fajon (Cvišič), N.: Dvesto let piranskega pokopališča, (citirano 30. 10. 2017). Dostopno na naslovu: http://www.regionalobala.si/novica/dvesto-let-piranskega-pokopalisca.

3) Guštin, M., Preložnik A., Sakara Sučević, M.: Grobnice v nekdanji cerkvi sv. Katarine v Piranu. V: Annales, Ser. hist. sociol., 19 (2009) 2, str. 303-312.

4) Knez, K.: Il camposanto di Pirano, alcuni cenni storici, (citirano 30. 10. 2017). Dostopno na naslovu: https://www.comunitapirano.com/interventi-alla-tavola-rotonda-il-camposanto-un-monumento-a-cielo-aperto/.

5) Milotti Bertoni, D.: Piransko mestno pokopališče. V: Brum, N., Remic, M. (ur.) : Tihi pomniki minljivega časa : drobci o šegah slovesov in pokopališki kulturi na slovenskem etničnem ozemlju, Ljubljana, Forma 7, 1999, str. 151-152.

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Ksenija Petaros Kmetec

Ključne besede

Piran, POKOPALIŠČA, ZGODOVINA, ARHITEKTURA, URBANIZEM

Datum objave

13.11.2017 09:36

Zadnja sprememba

13.11.2017 09:36
Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam