Mladost

Otroštvo je preživel pri materinih starših Blažu in Mariji Gačnik  na domačiji s hišnim imenom »pri Dremblnu«  v Gorčah pri Libeličah. V libeliški osnovni šoli, ki jo je obiskoval med letoma 1901 in 1908, ga je učil Matija Mencin,  oče priznanega pedagoga Rudolfa Mencina. Bil je zelo nadarjen, imel je posluh za petje in lep glas. To je opazil tedanji libeliški župnik Anton Vogrinec (1873–1947), avtor sporne razprave o krizi katoliške cerkve Nostra maxima culpa! (1904).  Po njegovem prizadevanju in prizadevanju še drugih koroških rodoljubov se je leta 1909 osem mladih slovenskih Korošcev prijavilo za sprejem na učiteljišče v Celovcu, med njimi tudi mladi Gačnik. 

V tedanjem celovškem Nemškem svetu (nem. Deutscher Volksrat) so zaslutili, da gre za osem bodočih slovenskih učiteljev, ki jih ne bo mogoče vpreči v službo ponemčevanja slovenske mladine, zato so vse odklonili.  Odpeljali so se v Maribor, kjer so se brez težav vpisali na moško učiteljišče. Tamkajšnji ravnatelj Henrik Schreiner (1850–1920) je bil namreč zaveden Slovenec, še posebej pa se je za koroške dijake zavzel profesor zemljepisa in zgodovine dr. Matko Potočnik (1872–1967), ki jih je zaradi njihovega nezadostnega znanja slovenske slovnice in pravopisa prostovoljno in brezplačno poučeval ob nedeljah dopoldne. Po treh mesecih so ostali na učiteljišču le še štirje iz skupine, med njimi tudi Vinko Möderndorfer (1894–1958), kasnejši pedagog in znan zbiralec etnološkega gradiva.  V tedaj izrazito nemškem Mariboru je Gačnik kot slovenski domoljub doživljal hude preizkušnje. Družil se je z enako mislečimi, zlasti s sošolcem in sostanovalcem Slavkom Ostercem (1895–1941), kasnejšim skladateljem in glasbenim pedagogom. Maturiral je leta 1914 inv zrelostno spričevalo so mu napisali, da je med drugim »usposobljen za poučevanje na javnih ljudskih šolah z nemškim in slovenskim učnim jezikom, po lestvici za provizoričnega učitelja ali podučitelja«. 

Franc Verovnik