Marjan Smrtnik: "Parne lokomotive so ostale moje sanje."
„Kot šest, sedemletni pobček sem ob osmih zjutraj, ko je prišel vlak na Vrhniko, nosil stricu na novo postajo mleko. Stal sem tam in gledal tisto veliko železno gmoto, ki vozi proti meni. Vse skupaj sem dojemal kot veliko čast, saj sem imel občutek, da prihaja samo zaradi mene. Ko se je ustavila, sem stopil proti lokomotivi in proti stricu pomolil kanglico z mlekom. On pa me je prijel za roko in me potegnil gor, k sebi. Bil sem majhen in stric me je vzel v naročje, da sem lahko dosegel in potegnil piščal … in potem sva se skupaj odpeljala proti stari postaji. Tam sem ostal celo dopoldne in skupaj z njim premikal vagone. To je bil najin ritual. Opoldne me je pripeljal nazaj na novo postajo, da je pobral potnike za v Ljubljano, jaz pa sem odšel domov. Ne da se povedatí, kaj je to meni pomenilo! Parne lokomotive so ostale moje sanje.“[1]
[1] Po pripovedovanju Marjana Smrtnika, 18. 1. 2018 na njegovem domu na Vrhniki. Avdio-video zapis hrani domoznanski oddelek Cankarjeve knjižnice Vrhnika.
Preberi večS temi spomini na druženje s svojim stricem Pavlom Smrtnikom (1896–1982), strojevodjem na železniški progi Vrhnika – Ljubljana, je začel Marjan Smrtnik govoriti o svojem življenju, zanimanjih, poklicni poti in hobijih. Slikanje in modelarstvo mu pomenita veliko veselje, sprostitev ter možnost izražanja številnih talentov, ki so mu dani. Bogata zbirka slik in pomanjšanih modelov delujočih strojev, ki jih je ustvaril, pričajo o njegovi likovni izraznosti, smislu za tehniko, konstruiranje in oblikovanje, poznavanju delovanja strojev, pedantnosti in vztrajnosti.
Fotogalerija
