skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Kunigundino sojenje s kozarčkom cvička

Leta 2000 so na drugem festivalskem dnevu mladih kultur uprizorili sojenje Kunigundi, ki ga je v svojih dnevniških zapisih opisal Vuk: 
»Že dolgo ni bila nedelja tako zgodnja. Igralci srednjeveškega dne, 
ki so prespali kar v Mladinskem centru, so že ob osmih potrkali na 
Vinkota duri. Ja, srednjeveški dan se ne zgodi kar tako, potrebno je 
obleči kostume, pa postarati okolje in čas. Žal so bili  obiskovalci redki,
tople nedeljske postelje so seveda neskončno mehke, in tudi zato je 
bil prvi del sojenja Kunigundi bolj samoten. A to seveda ne pomeni, 
da ni bil dober, gospodar je sprejel goste, jim razkazal grad in jih pogostil. 
Seveda se je šele pri gostiji zgodila prava zgodba, gradu obiskovalci 
so bili pravzaprav preiskovalci, iskali so čarovnico in ta čarovnica naj 
bi bila najlepša med grajskimi damami Čehinja Kunigunda. Potem jim 
je ušla, pa so jo dobili in zaključili prvi del ustvarjanja srednjeveške 
legende. Lepo, tudi danes je tako, najboljše stvari se zgodijo v gostilni, 
ob mizi ali pa ob šanku ... a to je druga zgodba. 
Potem se je festival preselil na travnik pred virtualno sv. Barbaro. Ura 
je bila enajsta in ljudje so posedli po sadovnjaku. Totalitarni ritmi 
Laibachov, govorniški oder s kozarcem rdečega vina, leseni križ in kulisa 
spalnega naselja s komunističnim imenom – Peter Mlakar se je seveda 
kar moral pojaviti. In se je. Govoril je o nesmrtnosti, o duši in na koncu 
seveda nekaj malega tudi o ženski. Ja, o tisti ! Kako je že rekel ? "Človek 
je najbližje nesmrtnosti med orgazmom", tako nekako, ja, tako nekako. 
Pa še prav ima. 
Popoldne je Kunigunda spet prišla na sojenje. Najprej so prebrali obtožnico,
zares brsteče dekle naj bi "črnemu možu sramne dlake poljubuvava in u 
kmeta strupenu sapu dihnuva, taku de zvečer pri ženi ni mogu nič storiti,  
in se celu povsem naga sprehajuva po jutranji rosi", a mlado dekle je v 
pravem viteškem boju rešil vitez, podrl je enega, pa drugega, tretjega 
zaveznika cerkve in zmagala je ljubezen. Popoldanska Kunigunda, njen 
twist, njen vitez in poročna gostija s srednjeveškim plesom, rebercami in 
rdečim, mastnim vinom so še enkrat bušknili v veter neskončno zgodbo 
o Romeu in Juliji, le da tokrat s srečnim koncem. 
A ta mlada Kunigunda se je pravzaprav v nedeljo zvečer šele odprla.  
Otvoritev festivala je na terasi velenjske Name približala nebo, gospod  
župan so pohvalili organizatorje, cviček pa začuda ni razbolel glave. 
Igral je odličen sekstet klarinetov. Mario je nedeljsko tekmo izgubil. 
Potem je bilo konec. Malo se je še plesalo in nekateri so odšli celo v 
Mladinski center, a ne vsi, ponedeljek se je namreč že zgodil in nekdo
 nam je podrl literarni oder, jutro pa je prišlo prehitro, da bi poiskali vse 
barve teme ... za zdaj.«[1]

[1] Vuk, dnevniški zapiski, Velenje, 2000

 

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Avtor besedila

Andreja Ažber

Datum objave

03.02.2021 13:00

Zadnja sprememba

03.02.2021 12:56

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam