Kartuzijanska redovna pravila so omejevala število redovnikov. Postojanke so sprva smele imeti le 13 kornih menihov in 16 bratov konverzov.
Člani so zapisani uboštvu, trdemu delu, molku, postu in
kontemplaciji. Način in kultura življenja kartuzijanov je bila združitev med kontemplativnim vzhodnim samotarstvom, puščavništvom prvega krščanstva, ter benedlktinskim cenobizmom, življenjem v skupnosti, a ločeno od sveta (kolektivna samota). Hoteli so biti neodvisni od sveta in se preživljati z delom svojih rok na lastne stroške. Vse te posebnosti in značilnosti so vplivale na arhitekturno zasnovo kartuzijanskega samostana – kartuzije. Zato so svoje postojanke uredili tako, da so imeli po dve hiši: zgornji in spodnji dom z vmesno dolino.
V zgornjem samostanu ali “zgornji hiši” z veliko cerkvijo, cenobičnimi prostori okrog malega križnega hodnika, ter hišicami – celicami okrog velikega križnega hodnika, so prebivali korni menihi, ki so se posvečali kontemplativnemu življenju in umskemu delu, fizičnemu pa Ie znotraj svojih bivališč. V spodnjem samostanu z manjšo cerkvijo pa so živeli bratje laiki ali konverzi, ki so se ukvarjali predvsem z ročnim delom v delavnicah, ali delom na zemlji. Zato je spodnji samostan veljal za gospodarsko središče vsake kartuzije. Dolina, vmesni prostor je bila običajno težko dostopna. Oba samostana sta bila oddaljena 2-3 kilometre, da je bil omogočen mir in duhovno življenje v zgornjem samostanu.
Žička kartuzija je vse do današnjih dni, kljub ukinitvi z dekretom Jožefa II. I. 1782, ohranila prvotno zasnovo. Med nekdanjim zgornjim domom “domos superior” v Starih Slemenih in nekdanjo spodnjo cerkvico »ecclesia minor«, danes cerkev Marijinega obiskanja v Špitaliču, je dolina sv. Janeza Krstnika s še vedno neokrnjeno naravo in kulturno krajino, ena redkih v Evropi.
Prvotno dvojno, ali v primeru Žičke kartuzije trojno prostorsko zasnovo se z slopnimi znamenji pozidano dolino, ko so v okviru ene redovne naselbine živeli očetje in bratje ločeno vsak v svojem samostanu, so od 15. do 17. stoletja zaradi varnosti (pri nas pred turškimi vpadi) pričeli opuščati. Bratje konversi so se preselili v zgornjo hišo. L. 1679 jih je generalni kapitelj dokončno ukinil. S prizidavo novih gospodarskih poslopij sta se spremenili tudi arhitektura in prostorska zasnova.
Preko arhitekturnih posebnosti kartuzije, se odraža značilna in posebna kultura bivanja kartuzijanov. Menihi ne živijo v skupnih prostorih, kakor v cenobičnih samostanih cisterciani, benediktinci ali frančiškani, ampak ločeno v svoji hišici – celici, ki je prostorsko tako urejena, da jim zagotavlja mir in tišino ter popolno neodvisnost od okolice. V celici kartuzijan opravlja del verskih dolžnosti, v njej moli, dela, je in spi, predvsem pa je predan kontemplaciji v samoti In molku. Tako kot je delo samostojno in skupno, je osebna in skupna tudi molitev. Zjutraj, opoldne in ponoči se zbirajo k skupni molitvi, ki jo prepevajo v monoglasnem petju brez glasbil. Kartuzijan sme zapustiti svoj prostor le takrat, kadar ga zvon pokliče k skupnim molitvam in obredom v cerkvi in pa enkrat tedensko na skupni sprehod po bližnji okolici.
Oblikovanje prostora do najmanjših detajlov in kultura bivanja kartuzijanov je bila v Žički kartuziji podrejena strogim pravilom, ki veljajo že več kot 900 let (v še delujočih kartuzijah). Od tu kartuzijanom še vedno velika naklonjenost in globoko spoštovanje cerkvene skupnosti. Odlikuje jih cenobičnost s skupno molitvijo in delom malega števila menihov, odmaknjenih v mir in tišino, ponekod še vedno v skritih, z gozdovi obdanih dolinah, ter kontemplativnost in osebno delo v svojih hišicah.
