Zemljevid  

Ognjišče je bilo srce hiše.

 

 

Preberi več

"Ogenj je na ognjišču gorel ali tlel neprenehoma. Ko so odhajali spat, so žerjavico zagrebli s pepelom, da je do naslednjega jutra ostala še živa. Ob svitu so gospodinje prve vstale, odgreble pepel in podtaknile drobilj ali prgišče suhega listja in že je ogenj ponovno vzplamtel." (RENČELJ, 2008, str. 187)

Prostor, v katerem se je prvotno nahajalo ognjišče, je bil včasih brez dimnika. Postopoma so se ognjišča dvignila s tal. Poznejša zidana ognjišča so dvignili približno 60 cm od tal. Nad ognjem so viseli kotli. Ob odprtem ognju se je odvijalo življenje družine. Greli so se, pripravljali hrano, se pogovarjali. V začetku 20. stoletja, po prvi svetovni vojni, so se začeli pojavljati vgrajeni štedilniki, 'špangerti', zaprt ogenj.

"Glavnino vsakodnevnih jedi so pripravljali v bakrenem ali litoželeznem kotlu, ki je visel iz nape na verigi in na svedrastem kavlju za nastavljanje želene višine. Za toplotno obdelavo živil so poleg kotlov uporabljali tudi trebušaste lončene in litoželezne lonce (piskre) in kozice, ki so jih postavili na trinožnik (trinfes oziroma trpiš)." (KRAS IN BRKINI, 2014, str. 142)

"S pojavom štedilnikov se je v gospodinjstvu kajpada posodobilo tudi posodje in počasi os se spreminjale stoletja dolgo ustaljene navade pri kuhi in peki. Kotel je sicer še vedno ohranil zelo važno vlogo, kot tudi zemljeni in z žico vezani lonci, kii so svojčas kraljevali na ognjišču. Sprva so to posodo kot tudi železne lonce dopolnjevali, dokler jih niso slednjič nadomestili z aluminijastimi in emajliranimi lonci in kozicami." (GUŠTIN, 2002, str. 54)

Posode in živila so hranili v nizki omari, ki je pogosto bila postavljena v zidno nišo, da bi se pridobilo na prostoru.

"Dan za dnem se je na ognjišču segrevalo mleko, ki so ga mlekarice zgodaj zjutraj dnevno nosile prodat v Trst. Mleko so segrevale, da je bilo bolj obstojno in da so posnele smetano, ki so jo najprej v pinji stolkle, jo potem scvrle in pridobile zelo čislano maslo." (GUŠTIN, 2002, str. 87)

Oprano perilo se je likalo z likalnikom, ki je lahko bil na oglje ali se je segreval na ognjišču. Ogorke so s kleščami vzeli iz ognjišča in jih položili v likalnik. Praznično perilo se je posebej skrbno likalo, ker je zlikana vezenina bila bolj vidna.

 

Informacije

Kontaktne osebe

Patricija Dodič
Iris Birsa

Ključne besede

KMEČKE KUHINJE, RAZSTAVE, ETNOGRAFIJA, DOMOZNANSKE ZBIRKE, DOMOZNANSTVO, KUHINJSKI PRIPOMOČKI

Datum objave

21.12.2017 13:29

Zadnja sprememba

21.12.2017 13:53

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam