Po vojni je bilo treba začeti znova. Mestni ljudski odbor Trbovlje je oktobra 1945 imenoval komisijo za oživitev kulturne dejavnosti v Trbovljah. Komisijo so tvorili: Matija Cerovac – predsednik, člani pa so bili: Pavle Kovač, Polde Odlazek, Franc Lavrini, prof. Avguštin Pirnat, prof. Marija Janežič in Tine Lenarčič. Za oživitev knjižnice je imel posebno vlogo Tine Lenarčič, ki je hodil podjetjih in prosil za knjige v slovenskem jeziku. Akcija je trajala od oktobra do junija 1946.
Prva povojna knjižnica je imela svoje prostore v starem Delavskem domu, v prostorih sindikata rudarjev. Zato se je knjižnica poimenovala Sindikalna knjižnica Trbovlje in je imela sprva le okoli 2000 enot gradiva. Nekatere med njimi so še vedno del fonda Knjižnice Toneta Seliškarja. Zanimanje za knjižnico je bilo izredno, število bralcev je naraščalo iz dneva v dan, večala se je tudi knjižna zaloga. Evidenca izposojenih knjig je bila zelo preprosta: izposojevalec se je podpisal, kdaj si je knjigo izposodil, naveden pa je bil tudi rok, do kdaj mora knjigo vrniti. Knjige so bile na knjižne police postavljene po formatih.
Ko je odbor za oživitev kulturne dejavnosti v Trbovljah opravil svoje delo, se je razšel. Tako je bila dana osnova za normalno nadaljevanje in delo osrednje knjižnice v Trbovljah. Za vodjo knjižnice je bil imenovan učitelj Adolf Jesih. Knjižnica je ščasoma dobila določena sredstva za nakupe novih knjig, opravljena je bila tudi inventarizacija in predpisan red izposojanja knjig, izdelani so bili imenski in abecedni katalogi. Knjige so bile razvrščene po principu prostega pristopa. Urejeni sta bili kartoteka bralcev in evidenca izposojenih knjig. Knjižnice so poslovale 2 do 3 krat tedensko. Bralci so plačevali minimalno izposojevalnino.
Knjižnica se je večkrat selila. Ko so prostori sindikata rudarjev v delavskem domu postali pretesni, se je knjižnica preselila v prostore pri Figabirt, nato v prostore pri Lapiju, kjer je bila kasneje prodajalna čevljev Planika in nato v prostore starega Rudisa, kjer je sedaj Okrajno sodišče, kamor se je preselila leta 1962. Knjižnični prostori v starem Rudisu so bili primerni za knjižnično dejavnost. Ločen je bil otroški in odrasli del, zmanjkalo pa je prostora za čitalnico in priročno knjižnico.
Leta 1964 je Ljudska knjižnica Trbovlje postala matična knjižnica za občino Trbovlje in je imela zaposleni dve knjižničarki. S pridobitvijo matičnosti se je trboveljska knjižnica vpisala v register knjižnic pri NUK Ljubljana in se vključila v medknjižnično izposojo. Tako je bilo leta 1970 v trboveljski knjižnici 19.017 enot gradiva. Poleg matične knjižnice sta v Trbovljah delovali še dve društveni knjižnici pri kulturnem društvu Svoboda 2 v prostorih Dom svobode ter pri kulturnem društvu Svoboda Zasavje pri Sušniku. Društvene knjižnice so vodile prostovoljke.
