Člani odprave: Tone Škarja, vodja, Marija Frantar, Vanja Furlan, Viki Grošelj, Bojan Počkar, Marko Prezelj, Jože Rozman, Uroš Rupar, Andrej Štremfelj, Stipe Božić, Dare Juhant, Robert Držan, , Wanda Rutkiewicz, Ewa Pankiewicz (Poljska), dr. Damijan Meško, zdravnik.
Pogorje Kangčendzenge, s številnimi grebeni in vrhovi v vzhodni Himalaji, med Nepalom in Indijo, sestavlja več osem tisočakov: glavni vrh Kangčendzenge (8598 m), ki je tretji najvišji vrh na svetu, Centralni (Srednji) vrh (8482 m), Južni vrh (8476 m) in Zahodni vrh ali Jalung Kang (8505 m) ter Kangbačen (7902 m).
Prva slovenska odprava na Kangčendzengo leta 1965 je opravila prvi pristop na Zahodni Kangbačen (Jalung Ri, 7538 m). V naslednjih desetletjih so alpinisti osvojili vrhova Kangbačen (7903m, 1974) in Jalung Kang (8505 m, 1985) in kot prvopristopniki osvojili več okoliških šest tisočakov (Ramtang Čang, Jaho Peak, Mojca Peak, 1974).
Načrt odprave leta 1991 je bil preplezati ostale tri glavne vrhove, pri čemer so se člani odprave svojih ciljev lotili na različne načine. Na gori so postavili štiri višinske tabore. Glavni vrh sta po ponovljeni Britanski smeri 1. maja osvojila Viki Grošelj in Stipe Božić, isti dan pa Uroš Rupar Centralni vrh solo po Poljski smeri. Pri poskusu prvega vzpona na Vzhodno Kumbakarno sta Vanja Furlan in Bojan Počkaj dosegla višino 7050 m.
Marko Prezelj in Andrej Štremfelj za aklimatizacijo kot prva iz nepalske smeri splezala na sedem tisočak Talung. Njun glavni cilj je bil splezati na južni vrh Kangčendzenge, po prvenstveni smeri po južnem stebru, v celoti na alpski način. Za vzpon sta potrebovala pet dni, imela sta štiri bivake in vrh dosegla 30. aprila pozno popoldne. Najtežavnejša sta bila prvi in zlasti zadnji del smeri. Sestopila sta ponoči, po Poljski smeri, do tabora 3. Za preplezano prvenstveno smer sta prejela najprestižnejšo svetovno alpinistično nagrado zlati cepin, za najboljši alpinistični vzpon sezone.
Po hitrem poslabšanju vremena so se vse tri naveze vračale z gore, na poti proti glavnemu vrhu sta bila še Marija Frantar in Jože Rozman. Zaradi močnega vetra, slabe vidljivosti in zlasti zaradi izčrpanosti sta morala pod vrhom obrniti. Sestopala sta že v mraku in zdrsnila na višini 8000 m. Naslednji dan so člani odprave njuni trupli našli tisoč metrov nižje. Uspešna odprava je bila s tem na tragičen način zaključena.
Avtorica besedila: mag. Monika Rogelj
