Kipar Jakob Savinšek je kljub prezgodnji smrti ustvaril izredno obsežno zbirko oblikovno in vsebinsko zelo raznovrstnih del, ki je plod intenzivnega dela in ustvarjalne rasti. S svojimi umetniškimi stvaritvami je pomembno zaznamoval tudi podobo dolenjske in belokranjske pokrajine.
Rodil se je 4. februarja 1922 v Kamniku kot sin književnika Slavka Savinška. Leta 1941 je v Ljubljani končal gimnazijo, 1949 pa zaključil študij na Akademiji za upodabljajočo umetnost. Za tem je sicer le nekaj mesecev obiskoval kiparsko specialko in se učil pri prof. Borisu Kalinu. Večino časa je živel in delal v Ljubljani, kljub temu pa so sledovi njegovega dela močno prisotni na Dolenjskem in v Beli krajini, preko njih pa lahko lepo sledimo umetnikovi kiparski poti.
Zaradi srčnega infarkta je umrl 17. avgusta 1961 v Kirchheimu v Nemčiji še ne štirideset let star, zato žal ni uspel docela razviti svojega nespornega kiparskega talenta. Kljub temu, da je od zaključka njegovega šolanja pa do njegove prezgodnje smrti minilo le enajst let, je ustvaril izredno obsežno zbirko oblikovno in vsebinsko zelo raznovrstnih del, ki je plod intenzivnega dela in ustvarjalne rasti.
Kiparstvo je gotovo najbolj poznan izraz Savinškove ustvarjalnosti, ni pa edini. Le redkokdo ve, da je pisal tudi pesmi, kar ga je še močneje povezovalo s svojo življenjsko sopotnico Milo Kačič, ki mu je namenila prenekatero svojo pesem. Vse življenje je bil v stiku s književnostjo. Njegov oče Slavko Savinšek je bil pisatelj, vseskozi pa se je vrtel tudi v književnih krogih, kjer je imel nekaj svojih najboljših prijateljev. Kljub temu, da se ni nikoli poročil, je bila njegova življenjska izbranka Mila Kačič, ki mu je rodila tudi sina. Nenazadnje pa je upodobil tudi številne književne ustvarjalce, med drugimi Ivana Cankarja, Simona Gregorčiča in Ivana Tavčarja.
Savinškovo pesniško zapuščino hrani Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), ki ji jo je po smrti prijateljice Mile Kačič podarila igralka Ivanka Mežan. Savinškove pesmi zaradi njegove prezgodnje smrti niso nikoli izšle. Kljub temu, da je objavo nekaterih svojih pesmi najverjetneje načrtoval, je ostal pesniško povsem svoboden in se ni oziral na tedanje literarne zapovedi. Kljub vsemu pa so njegove pesmi javnosti v omejenem obsegu na voljo v knjigi z naslovom Izbrane pesmi – Jakob Savinšek, ki jo je uredil vodja Rokopisne zbirke in zbirke redkih tiskov v NUK, mag. Marijan Rupert. Savinškova poezija sicer ni dosegla vrhunskega nivoja njegovih kiparskih stvaritev, kljub temu pa je njegov pesniški opus izredno heterogen, čuten in odraža duh časa, v katerem je živel. Teme, ki se jih je loteval v svojih pesmih, so bile smrt, vojna, bog in ljubezen, v njegovi poeziji pa so vseskozi prisotni motivi samote, obupa, izgubljenosti v svetu in slutnja prezgodnje smrti.
Vir: Rupert, Marijan. Odprtih oči smo na hrbet časa položeni: Umetnost kot simulacrum življenja, str. 107 – 116. V: Savinšek, Jakob: Izbrane pesmi, Ljubljana: KUD Logos, 2003.
