Izvidnik in strelec 20. madž. kr. peh. polka, Lublin, 1915

Avstro-ogrska strojnica Szhwarzlose M7/12, kal. 8 mm, je dobila ime po svojem konstruktorju Andreasu Wilhelmu Szhwarzloseju (1867–1936). Kjer je imela le 10 sestavnih delov (zmanjšana možnost mehanskih okvar), so zajete primerke uporabljali tako Rusi, kot Italijani. Ločimo med težko strojnico M7/12 in lažjo različico iz leta 1916 M7/12/16. Težke strojnice so se polnile s pomočjo traku (glej fotografijo), z 250 naboji in so lahko izstrelile več kot 500 krogel na minuto. Konec leta 1915 je avstro-ogrska industrija mesečno izdelala 400 strojnic, oktobra 1917 pa že 1900. Ko se je frontna črta na posameznih bojiščih stabilizirala, so dobro utrjeni strelski jarki in premišljeni sistemi zaklonišč predstavljali razliko med življenjem in smrtjo. Življenje v jarkih je bilo različno težavno, od znosnega, do skoraj nevzdržnega. Na mirnem delu fronte so lahko vojaki več mesecev prebili brez večjih zdravstvenih težav. Obe strani sta se neuradno držali načela »živi in pusti živeti«. Aktivna frontna črta pa je bila lahko za navadnega vojaka (ostrostrelci, topniški ogenj) usodna vsak trenutek. Obe strani je ločilo le 100-200 metrov »nikogaršnje zemlje«. Le malo vojakov je več kot dvakrat jurišalo iz jarka in preživelo v večjem napadu. Koncentriran ogenj strojnic in pušk je ambicije jurišnih enot hitro umiril. Na vzhodni fronti so bile v strelskih jarkih, poleg neznosnega mraza v zimskih mesecih (veliko število avstro-ogrskih vojakov je zaradi neprimernih uniform in obutve zmrznilo na položajih), stalni spremljevalec navadnega vojaka tudi uši in podgane, ki so se hranile s trupli in deli teles okrog rovov, katerih zaradi sovražnega ognja niso mogli odstraniti. Po močnih nalivih v jesenskih mesecih so se bojišča z jarki vred spremenila v močvirja. Vojaki, ki so več dni stali v globoki vodi, so trpeli zaradi »rovovskega stopala«. To je lahko povzročilo gangreno in posledično amputacijo noge.