Izvidnik in strelec 20. madž. kr. peh. polka, Lublin, 1915
Fotografija se je našla v zapuščini Antona Fistra iz Beltincev. Na njej vidimo skrbno urejen sistem strelskih jarkov in strojnično gnezdo s posadko. Preberi več
Avstro-ogrska strojnica Szhwarzlose M7/12, kal. 8 mm, je dobila ime po svojem konstruktorju Andreasu Wilhelmu Szhwarzloseju (1867–1936). Kjer je imela le 10 sestavnih delov (zmanjšana možnost mehanskih okvar), so zajete primerke uporabljali tako Rusi, kot Italijani. Ločimo med težko strojnico M7/12 in lažjo različico iz leta 1916 M7/12/16. Težke strojnice so se polnile s pomočjo traku (glej fotografijo), z 250 naboji in so lahko izstrelile več kot 500 krogel na minuto. Konec leta 1915 je avstro-ogrska industrija mesečno izdelala 400 strojnic, oktobra 1917 pa že 1900. Ko se je frontna črta na posameznih bojiščih stabilizirala, so dobro utrjeni strelski jarki in premišljeni sistemi zaklonišč predstavljali razliko med življenjem in smrtjo. Življenje v jarkih je bilo različno težavno, od znosnega, do skoraj nevzdržnega. Na mirnem delu fronte so lahko vojaki več mesecev prebili brez večjih zdravstvenih težav. Obe strani sta se neuradno držali načela »živi in pusti živeti«. Aktivna frontna črta pa je bila lahko za navadnega vojaka (ostrostrelci, topniški ogenj) usodna vsak trenutek. Obe strani je ločilo le 100-200 metrov »nikogaršnje zemlje«. Le malo vojakov je več kot dvakrat jurišalo iz jarka in preživelo v večjem napadu. Koncentriran ogenj strojnic in pušk je ambicije jurišnih enot hitro umiril. Na vzhodni fronti so bile v strelskih jarkih, poleg neznosnega mraza v zimskih mesecih (veliko število avstro-ogrskih vojakov je zaradi neprimernih uniform in obutve zmrznilo na položajih), stalni spremljevalec navadnega vojaka tudi uši in podgane, ki so se hranile s trupli in deli teles okrog rovov, katerih zaradi sovražnega ognja niso mogli odstraniti. Po močnih nalivih v jesenskih mesecih so se bojišča z jarki vred spremenila v močvirja. Vojaki, ki so več dni stali v globoki vodi, so trpeli zaradi »rovovskega stopala«. To je lahko povzročilo gangreno in posledično amputacijo noge.
Kazalo
- Prekmurski vojaki v prvi svetovni vojni 1914-1918
- Aleksander Kovač iz Šalovcev kot nabornik in kasneje kot vojak
- 8. nadomestna stotnija 83. ces. - kralj. polka, ok. Dunaja, 1914
- Oddelek 48. c. kr. peh. polka na Donavi blizu Beograda, 1941
- Huzarji II. ces. - kr. huzarskega. polka iz Szombathelyja
- Izvidnik in strelec 20. madž. kr. peh. polka, Lublin, 1915
- Center zdravstv. službe 37. div. I. AO armade, Galicija, 1916
- Moštvo 9. c. kr. jezdno topniškega diviziona, Ternopil, 1917
- Vojaki in štab 12. c. kr. peh. polka, verski obred, Lvov, 1916
- Strojnični odd. 4. stot. I. bat. pri 18. m. kr. peh. polku,1917
- Pratež s pasjo vprego pri c. kr. polku št. 100, Poljska, 1915
- Izgube med prekmurskimi vojaki v letih 1914-1918
- Gorsko topništvo