skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  
Beltinska graščina, ki se izrecno omenja v Bánffyjevem dnevniku iz leta 1532, je najverjetneje nastala v 15. stoletju. Za zgodnejši nastanek srednjeveške utrdbe ni oprijemljivih dokazov, čeprav je verjetno, da je v Beltincih že prej stal neki dvor oziroma utrjeno gradišče. Preberi več
Nastanek graščine se postavlja v čas rodovine Haholdov (Bánffyjev), ni pa izključeno, da je pri tem še prej svojo vlogo odigrala tudi rodovina Jura. Bánffyje, ki zaznamujejo srednjeveško in renesančno obdobje beltinskega gradu, je najprej nasledil Franc Nádasdy, ki si je graščino pridobil z darilno listino Ferdinanda III. še pred sredo 17. stoletja, kar potrjuje tudi pogodba z Eszterházyji iz leta 1649. Ker pa je bil Franc Nádasdy zaradi sodelovanja v zaroti Zrinskih in Frankopanov obglavljen, so tudi potomci izgubili dedne pravice do beltinske posesti, zato je posest prešla na győrskega škofa, poznejšega ostrogonskega nadškofa Jurija Széchényja (umrl 1695). V njegovem času je beltinsko gospostvo postalo samostojno in bilo odtegnjeno od lendavskega fevda, kar je po svoje omogočalo relativno trdnejši razcvet kraja in hkrati večalo moč njegovega lastnika. Za rodbino Széchény je posest prešla v grofovsko rodbino Ebergény in potem Csaky; v 19. stoletju pa so beltinski grad in posestvo posedovale rodbine Gyika, Sina, Wimpffen in kot zadnja rodbina Zichy. V posesti Marije Ifigenije Zichy (1883-1977),  poslednje beltinske grofice, je beltinski grad ostal vse do leta 1945, nakar so jo razlastili, dvorec pa do kraja oplenili. Iz njega so odnesli vse vrednejše predmete, od pohištva do številnih umetnin in dragocenega drobnega inventarja.

Kot ugotavlja Balažic, je beltinska graščina najbrž vse do začetka 18. stoletja zadržala stavbnozgodovinski značaj, kakršnega popisuje Bánffyjev dnevnik iz leta 1532. Iz slednjega je razvidno, da je bila graščina pravokotna in utrjena z obzidjem s štirimi stolpi, obkrožal pa jo je obrambni jarek z vodo iz potoka Črnec. Tudi ta graščina je bila večkrat utrjena, saj so bili navsezadnje turški vpadi na prekmursko ozemlje pogosti. Kot je razvidno iz grafike iz leta 1686, je bilo osrednje grajsko poslopje zasnovano kot renesančni kastel z izstopajočim mogočnim kvadratnim stolpom, ki je povezoval severni in zahodni trakt. Navkljub poznejšim preoblikovanjem pa je grad v Beltincih vse do podrtja dela južnega in zahodnega trakta ob koncu 2. svetovne vojne zadržal izvorno tlorisno zasnovo iz 16. stoletja. Tudi ta grad, tako kot lendavski, ni bil izvzet turškim vpadom in Krucem, ki so grad leta 1708 močno poškodovali. Šele z umiritvijo vojaških razmer se je za kraj in upravni center beltinskega posestva pričelo plodovitejše obdobje, grad pa sta prenovili rodbini Ebergény in Csáky.

Literatura
Balažic, Janez. K podobi beltinskega gradu. Stopinje 22/1993, str. 34?39.
Balažic, Janez. Pomurje: umetnostnozgodovinski oris. Murska Sobota: Franc-Franc, 2011.

Fotogalerija

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam