Zemljevid  

Gorica ga je izstrelila v svet politike in diplomacije

Vošnjakov oče Mihael se je po tridesetih letih organiziranega dela v zadružništvu leta 1910 odpovedal vsem položajem in se preselil v Gorico, kjer sta si že leta 1897 s sinom uredila dom. Razlog je bila smrt žene Henriette leta 1896, Bogumilovo zdravje pa je bilo zelo krhko, saj je kazal znake tuberkuloze. H končni odločitvi za selitev sta bistveno pripomogla tudi starost in razočaranje ob ustanovitvi mladoliberalne Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani (1907), ko se je od celjske Zveze odcepilo kar 44 posojilnic. 

Preberi več

V Gorici je bil Mihael Vošnjak predvsem podpornik in svetovalec mladi slovenski liberalni inteligenci, ki se je zbirala pri njegovem sinu.2 Gorico si je Mihael Vošnjak izbral, saj se mu je zdela podnebno bolj ugodna za Bogumilove težave, poleg tega je imel tam nekaj znancev v politiki in gospodarstvu.3 Na Primorskem je bil poznan že od prej, saj je leta 1886 dal pobudo za ustanovitev Tržaške hranilnice in posojilnice.4

Ko sta zapustila Štajersko in se preselila v Gorico, je Mihael Vošnjak v ulici Codelli kupil vilo, v kateri sta bivala s sinom Bogumilom, in leta 1899 še veliko vilo Judit na Korzu (Corsu). V svojem domu si je Mihael uredil veliko knjižnico, kjer je imel razstavljene umetniške slike, ki jih je pripeljal iz Celja, kmalu pa je začela nastajati tudi Bogumilova knjižnica. Leta 1912 je Bogumil Vošnjak v očetovo vilo povabil slikarja Ivana Groharja, da bi portretiral njega in očeta. Grohar je v vili bival en mesec, kjer je dokončal oba portreta in pokrajinsko sliko. Po italijanski okupaciji je bila vila izropana in tako so izginile tudi Groharjeve slike. Pri njiju se je v vili Juditi zbirala tudi generacija mladih, „mnogih bodočih veljakov Jugoslavije“. Poleg tega je Mihael podpiral goriške javne ustanove ter tudi osebno podpiral študente in druge zavedne Slovence, predvsem Bogumilove prijatelje in sodelavce, zbrane okoli revije Veda, ki jo je financiral tudi Mihael Vošnjak. Bogumil Vošnjak je v spominih zapisal očetova pomembna citata iz goriške dobe: »Tudi ako ne mislimo na politično združitev (!), bi morali 'voditelji' smotreno pripravljati slovenske mase na kulturno združitev. Vcepiti bi se moralo slovenskim masam uverenje, da se izolirani slovanski narod ne more obraniti germanskega in romanskega navala.« Drugi se je nanašal na jezikovno približevanje drugim južnim Slovanom: »Ako se sčasoma doseže približevanje slovenskega jezika hrvatskemu, kupovale se bodo slovenske knjige ne samo na Hrvatskem, v Dalmaciji, Bosni, ampak na celem Balkanu.« Vošnjak je zapisal, da se je njegov oče kot javni delavec, bolj ali manj konservativnih nazorov, tik pred velikimi dogodki spremenil v jugoslovanskega nacionalista, in sicer v času, ko se je bližal svojim osemdesetim letom.

Že kot mladega so ga zanimala narodnostna vprašanja, zato je v času študija, v Ljubljanskem Zvonu, Slovanu, Omladini in v Naših zapiskih, objavljal članke s to tematiko. Od leta 1902 je v Gorici predaval na prireditvah akademskega društva Adrija.6 Društvo je zaradi nacionalnih in kulturnih pobud ustanavljalo knjižnice in prirejalo shode. Na enem izmed teh shodov, septembra 1902, je Vošnjak govoril o „jezu slovenstva in slovanstva“ na italijanski meji.7 Eno od predavanj je potekalo tudi na velikem shodu Adrije, 9. avgusta 1903, kjer je Vošnjak predaval o srednjih šolah.8 Kljub skupnim nastopom na shodih ni prišlo do združitve med delavci in mladimi narodnjaki.9

Za narodnostna vprašanja se je Vošnjak torej začel zanimati zelo zgodaj in ob tem za svoje ideje navdušil tudi druge mlade intelektualce v Gorici. Zelo dobra prijatelja sta bila s pesnikom Alojzom Gradnikom, katerega nacionalno čustvo je dražil ravno svobodomiselni Vošnjak, s katerim se je spoznal v četrti gimnaziji. Gradnik je leta kasneje povedal, da je šlo za»rešitev Slovencev iz ponižujočega stanja v Gorici«. Čeprav sta se Vošnjak in Gradnik zanimala za povsem drugačne stvari, je Vošnjak prijatelja podpiral pri njegovih prizadevanjih. Gradnik je kot njegov najboljši prijatelj že takrat zahajal v hišo njegovega očeta, kjer so se s kasnejšim slikarjem Sašom Šantlom ukvarjali z literaturo, gojili narodno zavest in izdali dve številki litografiranega časopisa, ki je nastal v podstrešni sobi Vošnjakove vile. Vošnjak in Šantel sta pisala prozo, Gradnik pa poezijo. Gradnik se imena časopisa ni spomnil, spomnil se je le pesmi, ki jo je objavil:

»Tam zunaj je tiho in mirno,

tam zunaj diha smrt,

in listje pada in krije naravo v rumeni prt.

Tam zunaj je smrt,

a solnce smehljaje se z neba zre,

ko ti se smehljaš,

ko za tabo mi strto srce mre.«10

Vošnjak je objavljal tudi v dvomesečniku za znanost in kulturo, imenovanem Veda,11 ki jo je soustanovil in tudi urejal, finančno jo je podpiral njegov oče. Na začetku so revijo poleg Bogumila Vošnjaka urejali še Mihajlo Rostohar, Albert Kramer in Ivan Prijatelj. Le leto po ustanovitvi revije je iz uredniškega odbora izstopil Rostohar.12 Razlog njegovega odhoda je bil spor z Bogumilom Vošnjakom, saj sta se zapletla predvsem pri vprašanju jezika in Vedini anketi o tem vprašanju. Svojo ogorčenost nad Vošnjakom je Rostohar zaupal odvetniku Henriku Tumi.13

Revija Veda, pri kateri je Bogumil Vošnjak sodeloval zelo dejavno, je izhajala v letih 1911–1915 kot revija liberalno usmerjenih izobražencev. Izhajala je v Gorici, tiskala in zalagala jo je namreč Goriška tiskarna Andreja Gabrščka, in sicer dvakrat mesečno, izšlo pa je 26 številk. Poleg že omenjenih urednikov in izdajateljev so bili njeni sodelavci še Milko Brezigar, Fran Ilešič, jezikoslovec Ivan Koštial, Dragotin Lončar, Matija Murko, Albin Ogris ter filozof, sociolog in knjižničar Ivan Žmavc. Od začetka je revija imela namen delovati kot »sinteza našega znanstvenega in kulturnega življenja«, idejno pa je poskušala slovenski laični inteligenci na revijalnem področju utirati pot med tradicionalnim liberalizmom (Ljubljanski zvon), masarikovstvom in socializmom (Naši zapiski, Napredna misel) ter narodnim radikalizmom (Omladina). Posvečala se je družboslovni in humanistični tematiki, manjkalo pa ni niti člankov o gospodarstvu in naravoslovju. Med političnimi temami je bilo v ospredju jugoslovansko vprašanje. Revija je leta 1913 pripravila tudi posebno anketo, v kateri je sodelovalo 32 poznavalcev. Veda je poudarjala zlasti kulturno združevanje južnih Slovanov in tako pred prvo svetovno vojno v slovenski  javnosti  ustvarjala pluralen odnos do jugoslovanskih in drugih družbenopolitičnih vprašanj.14 Zaradi omenjene ankete se je Vošnjak zapletel v spor z Ivanom Prijateljem, ki je bil oster nasprotnik novoilirizma. Prijatelj je sicer bil za Jugoslavijo, vendar je menil, da če Slovenci zavržejo svoj jezik, potem s tem zavržejo vse in tako ostanejo tudi brez kulture. Zaradi očitnih nestrinjanj, predvsem z Bogumilom Vošnjakom, je Prijatelj zavrnil urejanje Vedine ankete, ki mu je bilo pred tem ponujeno.15

V prvi številki Soče je založnik Andrej Gabršček objavil vabilo za naročilo na drugi letnik Vede, v njem pa zapisal: »Trditi morem, da si je 'Veda' priborila pripadajoče jej mesto v slovenski literaturi. Budilni glasovi slovenskega časopisja pričajo, da je treba vztrajati na potu, ki ga je 'Veda' ubrala, kar pomenja korak naprej v slovenskem kulturnem življenju. /…/ Na Slovenskem je mnogo zdravih neizčrpnih, pa razbitih duševnih sil. Smoter 'Vede' pa je: skrbeti le za skromen začetek večjega, vsem izobražencem pristopnega aktualnega dela v bližnji bodočnosti.« Gabršček je v svoji knjigi o goriških Slovencih zapisal, da je za zadnji letnik Vede stroške prevzel Mihael Vošnjak, »kakor je duševno zavladal sin dr. Bogomir[Bogumil] Vošnjak. Ali med vojno je sin ušel v inozemstvo. Jaz sem za njim še poslal zaboj 50 kil jugoslovanske številke 'Vede' v Buchs. Za sinom je šel oče Mihael.«16 Tudi po nastanku Kraljevine SHS in vrnitvi v domovino je Bogumil Vošnjak na očetovo pobudo že ustvarjal idejo o vnovični izdaji te revije, o čemer pričajo pisma Ivana Žmavca, ki si je med vojno dopisoval z Vošnjakom. Žmavc je z veseljem privolil v sodelovanje, a je izrazil skrb glede financ in zadostnega števila bralcev.17 V poznih tridesetih letih 20. stoletja je Bogumil Vošnjak v osnutku predavanja o delovanju Jugoslovanskega odbora razmišljal, da so ideje in delo goriškega kroga Vede slovenski javnosti premalo znani. Ob tem je priznal, da je bilo njegovo mnenje pogosto drugačno od mnenja prvotnega urednika Ivana Prijatelja, predvsem pri vprašanju jugoslovanstva. Veda je bila zanj kljub temu »visoka pesem jugoslovanstva, čistega kot kristal.«18 Balkanski vojni, ki sta potekali v letih 1912 in 1913, sta vsekakor pustili vtis tudi pri mladih intelektualcih na Goriškem. V vili so se zato odvijali skrivni nočni sestanki simpatizerjev srbskega Piemonta. To so bili predvsem Vošnjakovi prijatelji Alojz Gradnik, humorist Damir Feigl, Gregor Žerjav, Drago Marušič, France Gabršček, Vladimir Knaflič, Andrej Gabršček, pravnik Tomo Šorli, ekonom Milko Brezigar, pravnik Dinko Puc in drugi. Predvsem oni so v Gorici hujskali razpoloženje in oblikovali stališče za jugoslovansko državno idejo. Na sestankih so razpravljali o posledicah, ki bi jih lahko imela zmaga balkanskih narodov za Avstro-Ogrsko in njen obstanek. Znotraj njihovega kroga se je izoblikovala pobuda o potrebi, da se na bolj ali manj prikrit način med narodom zaneti revolucionarno razpoloženje, ki bi zahtevalo odcepitev od Avstro-Ogrske in združitev z drugimi južnoslovanskimi narodi – Srbi, Hrvati in morda tudi Bolgari. A ker so se bali policijskih preiskav, so v Vošnjakovo vilo vstopali skozi majhna vrtna vratca, ki so vodila zadaj za vilo iz parka na odprto polje, torej ne pri glavnih vratih, ki so bila z glavne ulice vsem na očeh.19 Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da so Srbi, vsaj tisti vodilni, zelo malo vedeli o Slovencih.20

Vošnjak je bil že v študentskih letih dejaven član prenekaterega društva. Tako je bil tudi član skrivne organizacije Slovenske mafije, ki jo je ustanovil ozek krog slovenskih narodnjakov na Dunaju. Vodja skrivne organizacije je bil Vošnjakov sošolec Gregor Žerjav, s katerim so sodelovali Milko Brezigar, pravnik Leonid Pitamic, Ivan Prijatelj, Ivan Sajevic in Albert Kramer.21 Vošnjak je bil tudi član Družbe za izdajanje Soče in Primorca, ki jo je sestavljalo dvanajst mladih intelektualcev. Poleg njega so bili tu še Fran Gabršček, pravnik Karel Podgornik, Ivan Puc, šolnik Peter Medvešček, Vladimir Knaflič, Alojz Gradnik in drugi.22 Ko so julija 1914 oblasti na Goriškem začele izvajati policijske pregone, je Soča 14. julija objavila opozorilo ljudstvu Pozor pred agenti – provokatorji! in v uvodniku Somišljenikom zapisala, da je prišel čas narodnega dela – pravo poglavje o Združeni Sloveniji. Po atentatu v Sarajevu so namreč le nekateri v Gorici vedeli, da se bliža vojna napoved, zato je policija s preiskavami po slovenskih društvih začela že naslednji dan. Tako je 15. julija izvedla hišne preiskave v Čitalnici, Sokolu, Adriji, Prosveti, Slovenskem bralnem in podpornem društvu, Čitalnici na Blanči, v Balkanu, na Tržaški cesti in pri številnih dijakih, vendar ni našla ničesar obtožilnega. Zaradi preiskav je med Slovenci zavladalo hudo ogorčenje, ki ga je dala na glavarstvu v zapisnik delegacija imenovanih društev, ki so jo predstavljali Franko, Karel Podgornik, Alojz Gradnik in Bogumil Vošnjak.23 Vsi štirje so se pritožili zoper policijskega komisarja Casapiccola, zaradi česar so jih kmalu aretirali. Poleg omenjene četverice so zaprli še Andreja Gabrščka, Ivana Puca in Rajka Gradnika. Policija se je hotela prepričati o njihovi poli- tični zanesljivosti, aretacije pa so bile usmerjene predvsem proti Alojzu Gradniku, ki se je pritožil zoper preiskave v Čitalnici in drugih društvih. Vendar so bili vsi štirje aretirani kmalu izpuščeni na prostost, Gradnik predvsem zaradi pritožbe na ministrstvu. Policija prav tako ni izvedela za skrito sestankovanje v Vošnjakovi vili.24 Takrat je bil namreč Vošnjak v Gorici rezervni poročnik v ulanskem polku številka 5, kar ga je rešilo pred hujšo usodo zaradi pritožbe na glavarstvu zoper Casapiccolija, ki je po Gorici deset dni pred mobilizacijo izvajal hišne preiskave pri slovenskih društvih.25 Že leta 1912, še preden sta se balkanski vojni končali, je Čitalnica, ki je združevala slovensko uradniško in trgovsko elito, organizirala koncert v korist srbskega Rdečega križa. Ko so bili že skoraj po vsem mestu prilepljeni letaki o koncertu, sta bila Bogumil Vošnjak in Alojz Gradnik poklicana k vodji okrajnega glavarstva, dvornemu svetniku Rebeku. Napovedani koncert sta morala preklicati, saj se je oblastem zdelo nezaslišano, da bi ga organizirali, saj so aristokratske dame ravno takrat prirejale dobrodelni večer za obdaritev vojakov, ki so varovali avstrijsko mejo proti Srbiji.26

Leta 1911, ko je prvič pisal za Vedo, je Bogumil Vošnjak še vedno mislil, da bi bilo nespametno, če bi Habsburška monarhija razpadla: »/…/ ftulturnogeografsko proučevanje je pa še mnogo večjega pomena. Ono dokazuje, da je nastala obdonavska država naravnim potom in da bi bilo otročje hotenje jo razbiti.«27 A le tri leta pozneje, julija 1914, je že verjel, da bo Avstro-Ogrska navkljub vsemu razpadla, če bo vojna trajala dlje kot do konca leta, zato si je že takrat prizadeval za odhod v tujino, da bi lahko delal za združitev južnih Slovanov Habsburške monarhije s Srbijo in Črno goro. Vendar tega ni mogel storiti, ker so ga avstrijske oblasti kot sumljivo osebo pred mobilizacijo poslale, naj se oglasi pri svoji vojaški enoti v ulanskem domobranskem polku v L‘vivu.28 A že decembra istega leta je dobil dopust, saj si je poškodoval nogo, in se vrnil v Gorico.29 Časniki so sicer pisali, da je padel na severnem bojišču, tako da je bila njegova vrnitev v Gorico za številne presenečenje. Po vrnitvi v domovino se je v Ljubljani sestal z nekdanjima sošolcema in sodelavcema, pravnikoma Albertom Kramerjem ter Gregorjem Žerjavom, ki sta se z njim strinjala glede potrebe po borbi za državno enotnost južnih Slovanov in da je za Slovence še kako pomembno, da se v tujini začne odločno propagandno delo. Po vrnitvi domov je Bogumil Vošnjak napel vse sile, da bi dobil dovoljenje za prestop avstrijske meje, pri čemer sta mu pomagala pravnik Ivan Marija Čok in tržaški namestnik Konrad Hohenlohe-Schillingsfürst. Za Čoka se je tudi sicer vedelo, da se je marsikdo obrnil ravno nanj, ker je imel dobra poznanstva in je tako lahko tudi velikokrat posredoval pri določenih zadevah. Že ko je Bogumil Vošnjak prispel v Ljubljano in nato še v Trst, je od političnih prijateljev izvedel za obstoj in delovanje južnoslovanske politične emigracije, ki sta jo v Italiji vodila Hrvata, pravnik Ante Trumbić in novinar Frano Supilo. Trumbić je v pismu Supilu novembra 1914 omenil, kateri Slovenci bi lahko sodelovali. Otokar Rybář je s Trumbićem že imel navezane stike.30 Z očetovim blagoslovom in predvsem njegovo denarno pomočjo je Bogumil Vošnjak zapustil Habsburško monarhijo in se umaknil v tujino. Mihael Vošnjak je sinu pomagal pri posredovanju za vojaško dovoljenje, s katerim je lahko nato potoval kot rekonvalescent v Italijo.31

Kmalu po odhodu v tujino mu je oče pisal, da nima o njem nobenih vesti. Sinu je sporočal, da je za enkrat v vili Judit vse v redu in izrazil upanje, da bo tako ostalo tudi naprej. Ker so tudi drugi ostali v Gorici, se je enako odločil sam, predvsem zaradi svojih vil, ki ju ni želel zaupati drugim ljudem, saj sta predstavljali njuno precejšnje premoženje. Iz Južnoštajerske hranilnice je dvignil 10.000 kron, 60.000 kron, kolikor jih je še ostalo, naj bi sin zabeležil v svoji beležki njunega skupnega premoženja. Po najnovejšem nakupu naj bi imela tudi delnice v vrednosti 95.000 kron.32

A ko je Bogumil Vošnjak odšel v emigracijo, je tudi njegov oče Mihael razmišljal o odhodu. Vendar se za takojšen odhod verjetno ni odločil predvsem zaradi starosti, pa tudi zaradi že omenjene skrbi glede prenosa gotovine in vrednostnih papirjev ter zajetnega premoženja, ki ga  je posedoval v Gorici. Da je začel resneje razmišljati o odhodu, sta ga spodbudila šele avstrijska vojna napoved Italiji in odprtje soške fronte, s čimer je Gorica postala neposredno ogrožena. Že spomladi je dobil še informacije, da ga želi vlada, zaradi obtožbe veleizdajstva, izročiti preiskovalnemu zaporu.33 Čez čas se je Mihael Vošnjak za nekaj časa preselil v Ženevo v penzion Dupuis, novembra 1917 pa se je dokončno nastanil v sanatoriju Colonge blizu Territeta, o čemer je podrobno poročal tudi sinu Bogumilu.34 Vošnjakovo premoženje je bilo navkljub avstrijski zaplembi oblastem nekoristno, saj je italijansko topništvo obe hiši v Gorici močno bombardiralo, pohištvo in obe knjižnici sta bili uničeni, vrtovi  in gospodarsko poslopje pa so bili močno poškodovani. Le domnevamo lahko, da sta bili obe Vošnjakovi strokovni knjižnici, Mihaelova in Bogumilova, precej vredni, saj ju je Mihael ob prijavi vojne škode ocenil na kar 51.250 švicarskih frankov.35

Mihael Vošnjak je sina Bogumila obveščal, da se tudi v Gorici zadeve zaostrujejo, pri čemer je bilo znatno poškodovano tudi njuno premoženje. Vilo na Codelli so zasedli vojaki in jo močno opustošili, tako da je bila v še slabšem stanju kakor vila Judit. To je bil zadosten razlog, da si je Mihael Vošnjak premislil glede vrnitve v Gorico in še nekaj časa ostal v tujini.36 A uničeno ni bilo samo premoženje Vošnjakov, temveč je veliko škodo utrpela tudi celotna Goriška, saj so tam krvavi boji potekali že več kot dve leti. Hiše so bile požgane in porušene, živina je izginila, prav tako tudi orodje in pohištvo. Milko Brezigar je predvideval, da bo zaradi vsesplošnega uničenja gospodarstvo Goriške nekaj desetletij odvisno od politične situacije.37 

Še pred očetovim prihodom v tujino je tudi sam Bogumil Vošnjak bival v Švici. Zanj emigracija vsekakor ni bila lahka, o čemer je pisal v brošuri o Jugoslovanskem odboru, v katerem je deloval do konca vojne: »Emigracija, to je trda beseda, ki vzbuja spomine na velike žrtve, na žalostne ure obupa in hrepenenja po domači zemlji.«38 Preden je odšel v emigracijo, je njegov oče izrazil dvom, da se bo sin v domovino vrnil pred koncem vojne. Imel je prav. Ob vrnitvi v Gorico, po vojni, je Vošnjak objokoval usodo, ki je doletela njega in njegovega takrat že pokojnega očeta Mihaela Vošnjaka: »Po njegovi smrti sem stal kot novo izbrani poslanec Ustavodajne skupščine novembra leta 1920 s svojo ženko Nado pred ruševinami naše hiše, znane pod imenom Vila Judita. Vojna je opustošila Gorico. Pohištvo iz naše hiše so odnesli in razgrabili, najljubši spomini so bili uničeni, od moje velike dragocene knjižnice ni ostala niti sled, ni bilo več čudovitih Groharjevih slik, polnih sonca in slovenske čutnosti.«39

V pismu, napisanem 16. aprila 1916, je Mihael Vošnjak čestital sinu za pridobljena poznanstva najbolj pristojnih oseb, s čimer naj bi bilo po njegovem mnenju delovanje v javnem življenju vsaj za polovico olajšano. Oče je menil, da je nadalje vse odvisno od izida vojne, pri čemer je kot odločilnega akterja dojemal Veliko Britanijo z njenimi kolonijami. Sina Bogumila je spraševal, ali se je v Parizu skoval vojni načrt glede Italije in ali bo ta še vedno vztrajala pri primorski (goriški) črti. Boji na Primorskem so se le še okrepili in njuna vila na Codelli je bila še huje poškodovana, vrtnar pa je padel pod granatami. Zato se je Mihael Vošnjak upravičeno spraševal: »ftakšen namen imajo Italijani s tem uničevanjem mesta Goriškega??«40

Po že končani vojni, ko je bil Bogumil že imenovan za generalnega sekretarja jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci, je v enem izmed pisem Mihael Vošnjak sinu pisal, da še vedno ne ve, komu je treba oddati napoved škode, nastale na premoženju zaradi posledic vojne. Iz deželne vlade so mu namreč sporočili, da je z napovedjo škode enako kot s političnim preganjanjem, vse je bilo treba poslati v Pariz. Iz Gorice so mu sicer pisali, da je neka komisija, ki jo je sestavila goriška občina, ocenila škodo na vili Juditi, a Mihael Vošnjak ni vedel, za koliko. Menil je, da je nesmiselno čakati na končno razpravo v Parizu, temveč da je nujna zahteva, da se na konferenci govori o tem, da oškodovani dobijo povrnjeno vsaj tretjino vrednosti, ki naj bi jo izplačal Fond, ki ga je, med drugimi, v Švici ustanovil tudi Mihael Vošnjak. Menil je, da bi podoben fond morala ustanoviti tudi Antanta.41 Že aprila 1919 je sinu pisal, da je izvedel, da je njihov premoženjski upravitelj postal Gradnik, vendar od njega ni dobil še nikakršnega obvestila.42 Septembra 1919 je Mihael Vošnjak sinu sporočal, da je skrbništvo nad njunima hišama sprejel Podgornik, ki je želel hišo Via Codelli v celoti vzeti v najem. Podgornika so poklicali v vojaško komando, saj jih je zanimalo, ali je možno dati vilo Judito v desetletni najem ali jo celo prodati. Vendar se je o tem želel Mihael posvetovati s sinom Bogumilom, zato ga je prosil, naj se na poti v Pariz oglasi pri njem v Švici vsaj za en dan.43

Vošnjak je med vojno pisal razne članke in knjige, s katerim je tudi zaveznike skušal prepričati o upravičenosti slovenskega naroda do skupnega življenja z drugimi južnimi Slovani. Vendar je imel z izdajo nemalokrat težave, zato so bila razna njegova dela glede na razmere izdana prepozno. Tako se mu je pripetilo tudi s knjigo A Bulwark against Germany (Jez proti Nemčiji), ki jo je spisal že pozimi 1915, izšla pa je šele spomladi 1917. Knjigo je izdala ena izmed takrat najboljših britanskih založb George Allen & Unwin v Londonu. Knjiga je bila v britanskih krogih menda dobro sprejeta, konec leta 1918 je bila izdana tudi v New Yorku.44 Knjigo je Vošnjak posredoval tudi ameriškemu zgodovinarju, Charlesu Seymourju, ki je Vošnjaku sporočil, da jo bo z veseljem prebral in ob tem izrazil upanje, da jo bo prepoznal kot koristno in atraktivno, kot so bile to do takrat vse Vošnjakove knjige, ki jih je Seymour v preteklosti že bral.45 Ob izdaji knjige A Dying Empire (Umirajoče cesarstvo), ki je izšla leta 1918 v Londonu, je časnik Daily Chronicle zapisal, »da je dr. Vošnjak mogoče najbolj sposoben pisec in delavec za jugoslovanski ideal in v tej čudoviti knjigi tolmači potrebo jugoslovanske osvoboditve izpod avstrijskega jarma. Ta mala knjiga ni samo dokaz sijajnega zavzemanja za to stvar, temveč istočasno tudi literarno delo velikega čara in distinkcije ter tisto pravo po svoji vrednosti in interesu, ki izziva, zavzema visoko mesto v obširni literaturi, ki jo je ustvarila vojna.«46 Verjetno je na to knjigo mislil tudi zgodovinar Alojzij Kuhar, ki je Vošnjaku poslal pismo maja 1922 in ga prosil, naj mu sporoči točen naslov knjige in kje jo je mogoče kupiti v Londonu ali Parizu, saj so zanjo prosili v več krajih v ZDA. Nekateri Američani naj bi želeli knjigo uporabiti za predavanja in propagandne namene.47 V spisih Jugoslav Nationalism (zbirka predavanj), A Bulwark against Germany, La Questione de Trieste in spomenici Austrian Federalism, ki so izšli med vojno, je ocenjeval, da predstavlja največjo nevarnost za obstoj slovenstva Nemčija,48 saj naj bi si le-ta obetala prosto pot do Jadrana, kar naj bi dosegla z zlomom Čehov in Slovencev. Z brošuro La Questione de Trieste je imel kar nekaj težav z izdajo, saj se nihče ni želel zameriti Italiji. Razpravo mu je vendarle uspelo izdati pod psevdonimom Illyricus, ki si ga je sposodil od protestantskega teologa Matije Vlačića iz Istre. S tem namreč ni mogel škoditi očetu, ki je bil takrat še na Goriškem. Že ob začetku vojne je Bogumil Vošnjak razmišljal o posledicah, do katerih bi prišlo, če bi Trst in Dalmacija pripadla drugim vladarjem, saj bi to pomenilo konec Avstrije, ki bi za Nemčijo postala povsem nezanimiva.49

Vošnjak v emigraciji ni pisal le spisov in knjig, temveč je bil tudi izredno dejaven član Jugoslovanskega odbora. Njegova prvenstvena naloga je bila propaganda, pri čemer je zelo dobro sodeloval z Nikom Zupaničem, vendar je Vošnjak za ozaveščanje antantnih sil o južnih Slovanih in Slovencih skrbel tudi tako, da se je sestal s prenekaterim vidnim evropskim politikom, ki jim je skušal pojasniti zadeve. Sam je poskrbel tudi za srečanje s starosto srbske politike Nikolo Pašićem, torišče njegovega zanimanja pa je bila predvsem usoda Goriško-Gradiščanske, Trsta in Gorice. Junija 1917 so člani Jugoslovanskega odbora na poziv srbske vlade odpotovali na Krf, kjer je slednja imela sedež, in kjer je Slovence na pogajanjih zastopal ravno Bogumil Vošnjak. Ko so člani Jugoslovanskega odbora prispeli na Krf, so prestolonasledniku Aleksandru Karadžordževiću predali ščit, ki ga je izdelal hrvaški kipar Ivan Meštrović, prav tako viden član Jugoslovanskega odbora. Na ščitu so bile na poseben simboličen način prikazane vse dežele avstro-ogrskih Slovanov. Prestolonaslednik je predsednika Jugoslovanskega odbora Trumbića vprašal, kje je grb Goriške, in tudi Vošnjak je menil, da je bil Meštrović nepravičen, ker je Koroški in Štajerski na ščitu namenil le enega konja.50

Po krfskih pogajanjih s srbsko vlado in podpisu Krfske deklaracije je Vošnjak odpotoval v ZDA, da bi slovenske in hrvaške emigrante pregovoril, da nova jugoslovanska država ne bo temeljila na osvajanjih, temveč na vzajemnem dogovoru, funkcionarje State Departmenta pa je skušal prepričati, naj pokažejo več zanimanja za Jugoslovanski odbor. Vošnjaku je uspelo stopiti v stik s predsednikom zunanjega odbora ameriškega senata, senatorjem Frankom Harrisom Hitchcockom, ki mu je dal na razpolago vso gradivo. V številnih manjših spomenicah je ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu, in ameriškemu državnemu sekretarju, Robertu Lansingu, pojasnjeval jugoslovanski problem. Z jadranskim vprašanjem je seznanil najvišjega federalnega sodnika, Wilsonovega tesnega prijatelja, Louisa Dembitza Brandeesa, ki je menil, da je najboljša rešitev enotno združenje vseh Slovencev s Hrvati in Srbi. Vošnjak je obiskal tudi težko bolnega nekdanjega ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta. Ker zadevi z Italijo zaradi spornega Londonskega memoranduma ni bilo videti konca, je Vošnjak spisal spomenico, ki jo je 1. novembra 1918 poslal predsedniku Wilsonu in zunanjemu odboru senata Združenih držav Amerike. V spomenici je zahteval, da se Amerika zoperstavi Italiji v njenih namerah in predlagal, naj ameriška vojska zasede slovensko Primorje. Z omenjeno spomenico je Bogumil Vošnjak kot prvi izmed jugoslovanskih politikov poudaril, da lahko samo plebiscit doseže takšen položaj, ki bi zagotovil pravično rešitev jadranskega vprašanja. Spomenica se je nanašala na razmere v Goriško-Gradiški, v Trstu in Istri. Besedilo, ki je v nadaljevanju navedeno v skrajšani obliki, je razkrivalo Vošnjakovo zavzetost za rešitev sporne meje med prihodnjo Jugoslavijo in Italijo. Iz spomenice je opazna Vošnjakova izredna seznanjenost s tem vprašanjem:51

»V izjavi o vojnih ciljih je senator Lodge nedavno rekel: 'Italija Irredenta' – Ves tisti teritorij, kjer predominira italijanska rasa, s Trstom vred – mora pripasti zopet Italiji. Trije so kraji, za katere italijanski nacijonalisti zahtevajo inkorporacijo v prirodni ita- lijanski teritorij, in sicer:

1.       Ilirsko Primorje. Istra. /…/ Goriška – Gradiška. /…/

2.       Dalmacija. /…/

3.       Trentin. /…/

 Sicer je pa Italija istočasno vodila pregovore z antanto, pred vsem z Rusijo. Rezultat teh pogajanj je bil tajni pakt z dne 26. aprila 1915. Četrti in peti člen tega pakta definira jugoslovenske kraje, katere bi Italija imela dobiti kot kompenzacijo za svoje vojevanje: /…/ Njegov namen je bil, preprečiti zedinjenje Jugoslovenov s tem, da bi se vstvarile tri jugoslovenske države, neodvisna Hrvatska, Srbija in Črna gora /…/

Jugoslovenski odbor se je od prvega začetka zelo energično protivil vsakemu poskusu Italije, da anektira jugoslovenske kraje proti volji prebivalstva, katero bi prišlo v poštev. /…/ V enem odlomku /…/ sem izjavil: »Nova era je napočila in narodi imajo pravico upravljati svojo lastno usodo ….. /…/ Vprašajte Jugoslovene, ali hočejo postati jugoslovenski državljani. Naj plebiscit reši problem, radi katerega so Italijani in Jugosloveni različnega mišljenja.«

Ta rešitev se je voditeljem jugoslovenskega gibanja vedno zdela primeren izhod. ftrfska deklaracija, podpisana od ministra predsednika Pašića za srbsko vlado in od dr. Ante Trumbića za J. O. [JO], je izrazila isto politično idejo. /…/

Namen tega memoranduma ni dati oris statične, zgodovinske, narodnostne in ekonomske strukture teh krajev. /…/ Vendar je koristno omeniti nekatera interesantna dejstva, iz katerih moremo sklepati, da je samo plebiscit prava rešitev. /…/ 

Z zgodovinskega stališča Italija nima pravice zahtevati niti Trsta, niti Gorice, niti Istre.

/…/ Vendar, silnejša ko historična prava, so narodnostna prava. /…/

 

Predsednik Wilson je v svoji glasoviti spomenici 8. januarja izjavil: Meja med Italijo in Jugoslavijo se mora določiti na osnovi jasno izražene narodnostne črte. To je rešitev, s katero morajo biti zadovoljni Italijani in Jugosloveni. /…/

Sveta dolžnost je mož, kateri zastopajo narodnostne aspiracije Jugoslovenov istočnega obrežja Jadranskega morja in kateri govore v imenu tlačenega naroda, da citirajo besede predsednika, ko so našle iskren odmev pri vsakem Slovanu teh krajev: »Interes najslabšega je ravno tako svet, kakor oni najmočnejšega.« /…/

Edina pot za primerno ureditev prepira med Jugosloveni in Italijani je apel na narod, kateri je direktno prizadet. /…/ ftdo ima večjo pravico predložiti to demokratično rešitev in osigurati njegovo ustvarjenje kot velesila, ki ne zahteva niti ene pedi evropskega teritorija, ampak ki preliva kri svojih najboljših sinov za svobodo vseh evropskih narodov? Ta velesila so Zedinjene države, h katerim se obračajo Jugosloveni in Italijani s popolnim zaupanjem, kajti le one imajo smisla za pošteno postopanje in pravico. Plebiscit v Primorju, organiziran in izvršen pod vodstvom nepristranskih oblasti Zedinjenih držav, za časa vojaške okupacije po vojski Zedinjenih držav, bi rešil nevaren političen problem na naraven način. /…/

Ako pa želijo Amerika in zavezniki doseči ta končni rezultat, ne da bi se s tem onemogočilo bodoči svobodni izraz volje prebivalstva, potem morajo biti obmejni deželi Gorica-Gradiška, Trst in Istra takoj, ko jih zapuste avstro-ogrske vojne sile, zasedeni po ameriški in zavezniški vojski. Oku- pacija teh krajev od enega samega izmed zaveznikov, n. pr. Italije, ki ima svoje aspiracije na naše dežele, bo imela zelo nevarne posledice. Samo okupacija po enem izmed vojujočih se sil, ki nima nikakih posebnih interesov, bo garantirala mirno rešitev jugoslovensko-italijanskega problema.«52 S to spomenico, ki jo je poslal Beli hiši, je Vošnjak prikazal celoten problem Primorja. Čeprav ni imel nikakršne zveze z Narodnim svetom je menil, da je dobro zadel domače želje.53

 

Novembra 1918 je Mihael Vošnjak pisal sinu Bogumilu o shodu v Ženevi, kjer so se menda poenotili glede vseh jugoslovanskih strank. Po njegovem mnenju naj bi se konstituanta sklicala že januarja v prihajajočem letu, zato je menil, da bi bila koristna tudi kandidatura njegovega sina. Mihael se je zato obrnil na Podgornika, ki naj bi Bogumilu Vošnjaku pomagal pri volitvah na Goriškem, kjer naj bi kandidiral. Mihael Vošnjak je slišal, da je Gregor Žerjav omenjal, da je Bogumil Vošnjak bolj potreben doma, kjer je bilo veliko dela z organizacijo. Oče je takoj po vojni menil, da je sinovo delo med ameriškimi Slovenci končano in mu predlagal, naj se vrne v domovino. Mihael Vošnjak je do pomladi nameraval ostati še v Švici, konec aprila pa naj bi se preselil nazaj v Gorico, v vilo Codelli. Sinu je v pismu sporočil, da se italijanske „rente“ ni niti dotaknil in da je na eni banki ostalo 20.000 lir in na drugi 45.000 lir. Priletni Mihael Vošnjak je sicer izgubil svoj mir, ki ga je užival v Gorici, vendar tega ni obžaloval, ker je vedel, da je bilo to potrebno, da so lahko dosegli, kar so si zadali: »V zanimivi dobi živimo i[n] škoda, da ga ni pohorskega strica! Ako ravno vržen sem bil iz svojega mira v Gorici in sem od tedaj do sedaj doživel nekteri neprijetne dogodke: Vse pa pozabim, ko vidim preobrat in izvršenje [v] naših nazorih.« Mihael Vošnjak je na prihodnost gledal z entuziazmom in je že razmišljal o delu po vrnitvi v domovino. Sinu je omenil, da morata začeti s pripravami za nadaljnje izdajanje Vede in da je treba tokrat upoštevati širšo podlago, »res jugoslovansko«, o čemer naj bi razprava še tekla.54

Po vrnitvi iz ZDA je bil Bogumil Vošnjak kmalu imenovan za generalnega sekretarja jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Ob neki priložnosti je Ante Trumbić, kot podpredsednik delegacije, predlagal plebiscit za Gorico, internacionalizacijo za Trst, eventualno s plebiscitom ali arbitražo, zahodna istrska mesta pa bi se prepustila Italiji. A ko so se izvedenci Tomo Šorli, Ivan Marija Čok, Dinko Trinajstič, Gustav Gregorin, Otokar Rybář in Vošnjak posvetovali, so se izrekli proti lokalnemu plebiscitu v teh mestih, ker naj bi to bilo za Slovence neugodno. Mnenja so namreč bili, da se lahko le v najhujšem primeru stvar prepusti arbitraži. Na njihovo pobudo je Trumbić takšno stališče tudi sprejel.55 Pri tem seveda velja opozoriti, da se je od časa do časa spremenilo tudi Vošnjakovo mnenje, kot se je to pripetilo s predlaganim plebiscitom, ki ga je, kot že omenjeno, ravno on prvi predlagal, a na koncu predlog o izvedbi le-tega skupaj z drugimi zavrnil.

Po vrnitvi s pariške mirovne konference je Vošnjak deloval predvsem v notranji politiki, vmes bil imenovan za izrednega poslanika in pooblaščenega ministra v Pragi, med drugo svetovno vojno deloval tudi v četniških vrstah Draže Mihailovića, kar ga je že drugič pognalo v emigracijo, a tokrat iz povsem drugih razlogov in prav tako povsem drugačnim izidom, saj se v domovino iz ZDA, kamor je naposled pobegnil, ni nikdar več vrnil. Kako zelo je pogrešal domovino, zlasti Goriško, je morda najbolj razvidno iz pisem Tržačanki, novinarki Vidi Wolf. Večkrat jo je namreč prosil, naj mu pošlje kakšne knjige, časnike, razglednice z Goriškega in iz Trsta.56

 

 

 

 

 

 

1 Podrobneje o Vošnjaku, njegovem življenju, delovanju in pomenu v Gačič, 2017.

2 MV, Miha Vošnjak, 4–5; SBL, 1284.

3 Vošnjak, 1937, 14; Omahen, 1978, 31; Cvelfar, Žižek, 2004, 35.

4 Jeri, 1961, 120.

5 Vošnjak, 1937, 14; Omahen, 1978, 32; Boršnik, 1954, 52–53.

6 Vošnjak, 1959, 146.

7 Zadravec, 1981, 18.

8 Gabršček, 1934, 117.

9 Zadravec, 1981, 21.

10 Zadravec, 1981, 14–15; Boršnik, 1954, 34, 50.

11 Poleg Vede so v Gorici od leta 1870 izhajali še drugi časopisi političnih organizacij, kot na primer Soča, Glas, Primorec, Gorica, Primorski list, Novi čas, Goriški list, Kmetski glas in Naši zapiski (Prepeluh, 1987, 284).

12 Rahten, 2012, 155.

13 Tuma, 1994, 444.

14 Enciklopedija Slovenije, 2000, 163.

15 Rahten, 2012, 182.

16 Gabršček, 1934, 396.

17 ARS, OFBV, Žmavčevo pismo Vošnjaku, 10. 1920.

18 ARS, OFBV, fascikel 13, Predavanje o Jugoslovanskem odboru.

19 Omahen, 1978, 34; Boršnik, 1954, 61; Zadravec, 1981, 26.

20 Lipušček, 2005, 52.

21 Vodušek Starič, 2002, I.

22 Gabršček, 1934, 408.

23 Prav tam, 469.

24 Zadravec, 1981, 25.

25 Gabršček, 1934, 204, Boršnik, 1954, 64.

26 Boršnik, 1954, 62.

27 Vošnjak, 1911, 393.

28 V L'vivu, kamor je bil Vošnjak mobiliziran, so se bile hude bitke, tako da so zavezniki morali septembra 1914 področje Galicije tudi izprazniti, kakor so poročale Narodne Novine (Bogdanov, 1966, 117–118).

29 Vošnjak, 1994, 7–8.

30 Pleterski, 1971, 34; Pleterski, 1996, 114; Bajc, 2000, 42.

31 Vošnjak, 1928, 4; Omahen, 1978, 36.

32 ARS, OFBV, fascikel 11, Očetovo pismo Vošnjaku, 17. 5. 1915.

33 V Istri, Gorici, Gradiški in Kranjski ter drugih slovenskih deželah so že od samega začetka vojne zapirali skoraj vse pisatelje, umetnike, literate in navadne ljudi, katoliške duhovnike, sodnike in žandarje, ne glede na to, ali je šlo za Hrvate, Slovence ali Srbe. Interniranci so bili prepeljani v taborišča, proti nekaterim so začeli z veleizdajalskimi procesi. Večina jih je bila čez leto ali dve izpuščena (Paulová, 1925, 5).

34 Vošnjak, 1937, 14–15; Vošnjak, 1940, 18, ASS, FV, fascikel 72, Pismo Bogumila Vošnjaka Mihaelu Vošnjaku, 11. 6.

1915; Omahen, 1978, 41–42.

35 Omahen, 1978, 41.

36 ARS, OFBV, fascikel 10, Šorlijevo pismo Vošnjaku, 7. 7. 1916.

37 Brezigar, 1918, 4.

38 Vošnjak, 1940, 5.

39 Vošnjak, 1928, 3; Marušič, 2006, 218.

40 ARS, OFBV, fascikel 11, Očetovo pismo Vošnjaku, 16. 4. 1916.

41   ARS, OFBV, fascikel 11, Očetovo pismo Vošnjaku, 14. 6. 1914.

42   ARS, OFBV, fascikel 11, Očetovo pismo Vošnjaku, 9. 4. 1919.

43   ARS, OFBV, fascikel 11, Očetovo pismo Vošnjaku, 23. 5. 1919.

44 Vošnjak, 1928, 137.

45 ARS, OFBV, fascikel 9, Seymourjevo pismo Vošnjaku, 21. 4. 1919.

46 Vošnjak, 1928, 213.

47 ARS, OFBV, fascikel 6, Kuharjevo pismo Vošnjaku, 29. 5. 1922; Ogris 1921, 24.

48 Vošnjak, 1916, 41.

49 Vošnjak, 1918, 69; Lipušček, 2012, 114, 122; Pirjevec, 2008, 67.

50 Vošnjak 1928, 232.

51 Ogris 1921, 68–72; Lipušček 2012, 336.

52 Ogris, 1921, 89–95.

53 Vošnjak, 1928, 376–377.

54 ARS, OFBV, fascikel 11, Očetovo pismo Vošnjaku, 23. 10. 1918.

55 Ehrlich, 2002, 168.

56 ASS, FV, Vošnjakovo pismo Wolfovi, 21. 2. 1958.

 

 

Fotogalerija

Kazalo

Lokacija

Informacije

Avtor besedila

Aleksandra Gačič

Kontaktne osebe

Željko Oset

Ključne besede

ZGODOVINA, Gorica, POLITIKA

Datum objave

04.06.2019 05:34

Zadnja sprememba

04.06.2019 05:34

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam