Gorazd Humar

“Spomnim se, kako so z majhnimi vagončki odvažali material po ozkotirni železnici. Pred dnevi sem govoril z vodjo teh del, ki še živi. Material so dovažali iz Naklega pri Kranju, ker tu materiala ni bilo. Gradnja je potekala počasi, zaradi težkega terena, ki je mešanica gline in laporja, imeli so probleme z vdiranjem zemljine.

Takrat so se otroci rojevali tudi v Novi  Gorici, moj brat se je aprila 1952 rodil doma, v bloku 13. Pokopališča ni bilo, ker je bilo to mlado mesto, majhno pokopališče je bilo v Kromberku, drugo v Solkanu, samo mesto ni imelo pokopališča. Komunalno podjetje je imelo črno kočijo s črnima konjema.

V otroški vrtec sem hodil v 9. blok v pritličje, Dedek Mraz  je vrtec redno obiskoval, okrog 60. leta se je vrtec preselil na drugo lokacijo. Prva šola je bila »na Havajih«, leta 1956 sem hodil v opečnate stavbe, med stavbami je hodil šolski sluga, ki je ročno zvonil z velikim zvoncem v roki začetek in konec ure. V prostoru je bila velika peč, da smo se greli, v razredu nas je bilo po štirideset. Na vrhu grička je bila telovadnica, kjer je delovalo telovadno društvo z Dušanom Furlanom, to je bilo telovadno društvo Partizan. Bili so zelo aktivni.

Za Rusjanov spomenik je potekala nabiralna akcija kamnov, zbirali smo okrogle prodnike velikosti krompirja, to je bila šolska akcija mladine, šole so organizirale to nabiranje, s temi kamni je bil narejen tlak pod spomenikom. Spomnim se lesenega opaža okrog spomenika. Tako spomenik kot avtobusna postaja ležita na območju nekdanjega goriškega pokopališča. Takrat so izkopali tudi trupla, tla so bila zelo ilovnata. To pokopališče je bilo v rabi samo do konca prve svetovne. Kot mularija smo hodili gledat, kaj so izkopali. Tla so bila zelo ilovnata, zato so tu tudi naredili opekarno.

Pri telovadnih urah smo gradili športno igrišče za šolo. V odtočne jaške smo metali zdrobljeno opeko, na roke smo nasipavali opeko, drugih materialov ni bilo. Tako smo dobili igrišče, pozneje smo dobili telovadnico. Med gradnjo se je zgodil tragičen dogodek. Petnajstletni fant je delal z električnim strojem in stal v vodi, umrl je. Bil je moj sosed v bloku. Bil je žrtev gradnje Nove Gorice.

Spremljal sem gradnjo lekarne, ta je bila zgrajena leta 1962, preselila se je iz Solkana, mama je delala v lekarni. Spomnim se gradnje Park Hotela. Na to se veže zgodba o črnčkih. V 50-ih je bilo rečeno, da bodo v Novo Gorico pripeljali skupino črskih otrok in jih razdelili po družinah. Naj bi prišli pred Park Hotel. Veliko ljudi, skoraj tisoč, se nas je zbralo pred Hotelom Park, a otroci niso prišli. Očitno je nekje prišlo do kratkega stika.

Spomnim se tudi, kako smo leta 1956 lahko šli čez mejo. Frnaža je bila ogromna stavba z dimnikom, spodaj so bile prve trgovine, vsaj pet čevljarjev v čevljarski delavnici, mleko smo hodili iskati z dvolitrskimi kanglicami, bila je tudi železnina, prvi televizorji leta 1960 so se tudi tu prodajali, pekarna je bila … Zgoraj so pa stanovali tisti, ki so prišli v Novo Gorico, tudi družine brez stanovanj, to so bila začasna bivališča, veliko je bilo tudi samskih stanovanj. Sicer je bila frnaža polna podgan. Tu je bilo tudi nekaj kulturne dejavnosti in menza. Postopoma so te ljudi izselili v stanovanja, ki so se gradila. Opeko so uporabili kot material.

Prvi avtobus je speljal leta 1960. Mama se je dvakrat dnevno vozila v Solkan na delo v lekarno, leta 1956 si je v Italiji kupila kolo, od leta 1960 pa se je vozila z avtobusom. Žičnica na Sveto Goro ni bila rentabilna, zato so jo kmalu ukinili, to ni bila neka atrakcija za Novo Gorico, po romarski poti smo raje šli peš. Kekec je bil bolj priljubljen izlet, v dobre pol ure smo prišli gor. Zraven je še bila stara kapelica, dobro se je spomnim, škoda je, da so jo porušili.

Moto dirke so bile pomemben dogodek za Novo Gorico. Ljudje so hodili na te dirke tudi v kravatah, svečano oblečeni. Imeli smo tudi domače dirkače, najbolj se spomnim Lerčija iz Solkana. Sodelovali so tudi Italijani, poleg domačih motorjev so se začeli pojavljati tudi Honde. Hitrosti so naraščale. Ko se je v Škofji Loki zgodila smrtna nesreča, so dirke tudi v Novi Gorici ukinili. Dirke so imele poseben vonj, po gorivu. Start je bil nekje med občino in Perlo, tu je bilo največ ljudi, največje hitrosti so bile od Erjavčeve do Grčne. Med tekmovalci je bila tudi ženska, Lerčijeva hčerka.”