Dopisniki na papirju

»Večina frontnih odborov je dostavila Okrajnemu od­boru Fronte imena dopisnikov, kate­rih je okrog 40 do 50, vendar se njih delo nikjer ne čuti«, je zapisal Tone Maslo in nadaljeval: »Zelo verjetno, da so nekateri frontni odbori, da bi zadostili zahtevi okrajnega odbora OF, javili le ime nekoga, ki naj bi bil dopisnik, pa se niso z njim pogovori­li, da bi ga zainteresirali za dopiso­vanje. Mnogi od teh menijo, da ne znajo pisati, ne vedo, kaj bi pisali in kako, ter vsled tega kratkomalo od­povejo. Z dopisniki v okraju Celje okolica ni bilo do sedaj nobenega se­stanka niti konference, na kateri bi dobili smernice in navodila za dopi­sovanje. Nedvomno pa sodi vzgoja novih dopisnikov tudi v delovno po­dročje komisije za agitacijo in tisk.«
Med vzroki, da dopisniška mreža ni delovala, so bili tudi varčevalni ukrepi uredništva oziroma v ekono­mijo zazrtega Toneta Masla. »Kdor čuti količkaj sposobnosti za pisanje, dostavlja dopise raje centralnemu časopisju, ki mu plača za to ustrezen honorar, medtem, ko Celjski tednik, vsled majhne naklade in velikih stroškov za tiskanje, honorarje za članke ne plačuje«,  je samokritično priznaval urednik.
So pa bili med dopisniki tudi pri­meri (imen ne bomo izdajali), ki so se drugače znašli in povsem iste do­pise v objavo pošiljali več časopi­snim hišam. Tako je bilo mogoče zaslediti v več časnikih članke z isto vsebino in celo istimi napakami.