Zemljevid  

December, otroški mesec

Čustveni spomini na Miklavža in kaj je ponavadi prinesel otrokom, kako je hodil naokrog ilegalno in kako sta se "na pvacu" srečala kar dva Miklavža.

Preberi več

Marija Maršič: Za otroke je bil december glavni mesec. Moj spomin seže nekje v petdeseta leta in na sv. Miklavža. Z bratom sva ga doživela v Poljanski dolini, od tam je bila moja mama. Bilo mi je 5 let, bila sva na počitnicah.  Zapadlo je snega do okenskih polic. Ni bilo druge izbire, kot Miklavža počakat tam. Cel dan sem spraševala mamo, kako bo prišel Miklavž, če je toliko snega. Stara mama: »Bo treba kar počakat, če sta bila pridna bo že kaj prinesel.« Zvečer leživa na krušni peči. Sklenila sem, da ne bom zaspala, da ga bom počakala. Vsake toliko časa zlezem s peči in gledam skozi okno, kjer vidim samo sneg in nič drugega. Mama naju nagovarja, pojdita spat.  »Ne, čakala bom.« Zmenimo se, da na mizo damo dva jerbasa, pa sem še kar čakala. Na koncu sem zaspala na peči in naju je stara mama odnesla spat. Koliko sreče je bilo drugi dan, ko sta bila oba peharja polna. Orehi, suhe hruške (»kloce«), jabolka, nekaj bombonov, po ena kartonasta škatla s šestimi barvicami pa en zvezek. Presrečna sva bila, ne da se opisati. Tisto pričakovanje. Tak občutek me preveva ob teh spominih, kot bi gledala kakšno Gasparijevo sliko.

Naslednje leto sta naju oče in mama peljala v Tržiču na »Zgornji konc«, k Luzarju, kjer smo čakali Miklavža. Bilo je temačno, goreli sta samo dve sveči. Čakamo. Naenkrat zarožlja veriga in vstopi parkelj, nekateri otroci planejo v jok. Jaz se stisnem k mami. Neka gospa reče: »Zmolimo svetega angela.« Ko smo molil,i se je parkelj stresel in pobegnil ven. Na koncu pa pride sv. Miklavž, oblečen v belo in zlato oblačilo in kapo, poklical je vsakega  k sebi, dal vsakemu eno malenkost, ga pobožal, pokrižal, stisnil k sebi. Nato se je poslovil, in naročil, naj bomo celo leto pridni. Kako trdo sem na poti domov držala mamo za roke in gledala v temne ulice, da se ne prikaže od kje kakšen parkelj.

Draga Koren: Zgodilo se je, da sta se pred stavbo tržiške občine znašla dva Miklavža. Stara sem bila 9. let. Od dvorane Sokolnice navzgor je prišla kočija z Miklavžem, prav tako ena iz gase. Poznani tržiški glasbenik, Ahačič Rudolf, ki je predstavljal sv. Antona, je s kitaro hitro skočil s kočije, angeli so se gledali med sabo, jaz pa še najbolj. To je bilo nemogoče. Onadva pa sta si med sabo dala roki in se eden drugemu lepo priklonila in šla vsak svojo pot. Jaz pa domov, čisto »hin«. »Mama, na »Pvac« sta bila dva Miklavža. Zakaj?« »Ja, ti pa si, kako bi eden mogel vse obdarovati brez pomoči.« In ni bilo več dileme.

Marjan Markič: Dobili smo kakšne kekse (pa  ne zmeraj), fige, suhe hruške, krhlje, orehe  –  to je bilo to. Miklavž je sicer obiskoval otroke v dvorani »Na skali«. Tam jih je klical k sebi in jim delil darila, vendar samo tistim, katerih starši so si to lahko privoščili, t.i. obrtnikom in premožnejšem, mi pa smo to dobili doma. Kako se je to odvijalo: Starši so nam rekli: »Spat, in to takoj, pa glejte, da boste molili in prosili Miklavža, da bo kaj prinesel.« Bili smo v sobi, ata ali mama ali teta pa so vse pripravili in odšli spat. Zjutraj je mama vstala: »U, vstanite, glejte, kaj vse je prinesel Miklavž.« Tako smo dobili še kakšno srajco, spodnjice ali copate pa kakšne sladkarije. Spomnim se Miklavžev - piškotov, na katere je bila prilepljena Miklavževa slika. To je bilo dilem, kdaj načeti ta piškot. Le kaj bo rekel Miklavž, če ga takoj pojemo? Med vojno vsega tega tega ni bilo. Po njej pa smo dobili ruskega možička, s kučmo in kožuhom, za katerega so nam rekli, da je prišel iz Sibirije. Po obdobju informbiroja pa nas je začel obiskovati dedek Mraz. Miklavž je bil takrat že prepovedan, mislim pa, da smo njega sicer najmočneje pričakovali. Takrat smo doma tako ubogali, da je bilo veselje ... Naj dodam še to, da so bile čokolade v trgovinah drage, in jih ni bilo kar za kupit. Naše čokolade so bile bolj suhe hruške. Nekateri so se šalili, da imajo tudi podoben učinek …

Marija Maršič: Kot mi je povedal Riko Kalan, je v Miklavževi vlogi nastopal Stanko Oblak, ki je hodil po hišah nekje v 50. letih. Ker je bil lik Miklavža politično sporen, je obleko nosil v kovčku in se šele v hiši preoblekel. In spet in spet …

Draga: Stanko je že pred vojno hodil po hišah, pa tudi po njej. Tudi k mojim otrokom. Tudi na občino je prišel. Ko je opravil svoje, sem šla z njim ven in na glas zagrozila:

 »Samo kdo naj mu kaj reče …!«

Marija Maršič je s seboj prinesla zanimive spominke na tisti čas.

Marija: Vsako zimo sva šla z atom iskat mah za jaslice. Nabirala sva ga  v tole košaro, sedaj je seveda že precej popravljena, a še vedno tista stara. Z njo so tudi nosili k »žegnu«. Tukaj pa je še nekaj figuric, last moje stare mame. Sigurno imajo blizu 100 let. Zraven so še jaslice iz kartona. Postavljali smo jih 24. decembra zgodaj popoldne. V steno je oče zabil kline, da je nanje postavil trikotno desko. Krasili smo tudi že »drevešček«. Vsako leto sva hodila v knjigarno po bunke, zraven pa obesila še bombončke, t.i. sladkor, zavit v papirčke različnih barv. Mama je takrat pospravljala. Ko je bilo končano, sta prišla dva sorodnika, oče je vzel na lopatko žerjavico, potresel kadilo (skrivaj kupljeno v Avstriji, pri nas se ga je zelo težko dobilo), teta je prinesla »žegnano« vodo s smrekovo vejico, okadili smo, zmolili, nakar sta onadva odšla domov. Moji prazniki dišijo po potici in kadilu. Za večerjo kisla repa, krompir v koščkih in pečenica. Za povrh še kos potice. Ko sva bila z bratom manjša, se je ob jaslicah še kaj zapelo. Po tem se je šlo k polnočnici, ki je bila nekaj lepega, posebnega. Ko smo se vračali iz cerkve, se spomnim tudi tega, da je na bližnjem križišču stal miličnik in nemo opazoval. Vse pa se je praznovalo v družinskem okolju. Takrat, kot otrok, je bilo tako lepo verjeti v te stvari.

Draga Koren: Iz zgodnih let se spomin samo jaslic, »dreveščki« so prišli šele kasneje. Moj brat je bil tako navihan. Nas so v šoli učili, da moramo tudi mi starše obdariti oz. jim izkazati pozornost. Še sedaj ne vem, kako sem lahko »prišparala«, da sem atu kupila čokoladno steklenico in prašička. Seveda nisem mogla biti tiho in sem se bratoma pohvalila. Brat pa je skrita darila našel in je odgriznil vrat od steklenice in prašičkom noge. Ko sem šla ponju, da bi ju izročila, sta darili izgledali kot dva »knedlna«. Bila sem čisto na koncu.

Draga Koren: Mama je imela v omari eno »flašo« petroleja in eno »žegnane« vode. Ko je bilo že vse pripravljeno, tudi žerjavica in kadilo, je začela mati škropiti »žegnano« vodo. Ob molitvi reče bratu: »Otrok, kje si se valjal, da tako smrdi.« V bistvu pa je zamenjala steklenici. Celo noč za tem je uboga mama ribala stanovanja, oprala vse blago, posteljno opremo, predpražnike ...  Je rekla: »Pojdite v cerkev, pa kar vzemite si čas …« Moj brat je bil dober risar. Leta 1982 mi je iz tujine, kjer je živel, poslal sliko, kako mama v roki drži steklenico, mi pa sedimo okrog mize.

Fotogalerija

Lokacija

Informacije

Kategorije

etnologija

Avtor besedila

Nejc Perko

Kontaktne osebe

Nejc Perko

Ključne besede

20. stoletje, Tržič, PRAZNOVANJE

Datum objave

03.10.2016 22:22

Zadnja sprememba

03.10.2016 22:13

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam