skok na glavno vebino izjava o dostopnosti
Zemljevid  

Črnuško gospodarstvo, kmetijstvo in trgovstvo

»Največji črnuški kmetje so bili: Goriški, Šimni, Dobravci, Smrekarjevi, Cundri, Boštjani, Jakopovci, Znoji. Pri Boštjanih je bilo največ hriba. V Podborštu so bili največji Podborški. V Nadgorici je bilo več celih kmetij kot na Črnučah, pa večje. Velikih kmetij je bilo malo. Več je bilo takih, ki so imeli po eno, dve kravi. Sedaj je na Črnučah vse razparcelirano. Čibašek ali Gorišek je izjema. Dajali so za doto ali pa je bilo nacionalizirano. Od česa so živeli? Petelinkarjeva mama je rekla: 'Malo od gozda, malo od živine, pa prodajat smo vozile na Vodnikov trg v Ljubljano, največ peš z vozičkom, potem s triciklom, nekatere tudi s konjem. Ja, je bilo bolj trdo življenje.' Kako je pa danes s kmetovanjem? Jože Lap je posrečeno povedal:'hodim v službo, da zdržujem kmetijo'« 

(Bela Ljubljana : zgodbe iz slovenske prestolnice, str. 80-81, Od česa so živeli?)

Kmetijstvo na Črnučah

Pred drugo svetovno vojno sta bila na Črnuškem poljedelstvo in živinoreja enakovredno razvita in razširjena. Gojili so vse vrste žita, precej krompirja, fižola in zelja. Zelje so pridelovali vsi posestniki in bajtarji za domačo rabo in prodajo. Manjši kmetje so gojili poljske pridelke za domačo prehrano in krmo. Po drugi svetovni vojni so začeli gojiti koruzo in druge krmne rastline, opuščali so žita. Zaradi širjenja industrije in urbanizacije so skoraj vsi opustili kmetovanje. Sedaj je na Črnučah le malo kmetij. 

Živinoreja je bila nadvse pomembna zaradi preskrbe z mesom, mlekom in jajci za domače potrebe in prodajo. Leta 1936 je po določenih virih devet kmetic in ena prekupčevalka pripeljalo na mitnico 216 litrov mleka dnevno. Že pred prvo svetovno vojno so imele večje kmetije do dvanajst krav, večinoma pa od osem do deset. Za vprego so uporabljali večinoma vole, le veliki posestniki (gruntarji) tudi konje. Pozneje, med obema vojnama, so že na vseh kmetijah redili in vzgajali konje, le bajtarji so še orali z voli. Nekateri bajtarji so redili tudi koze. Vsi pa so imeli kokoši in zajce. Sedaj na Črnučah na redkih mešanih kmetijah prevladujeta mlečna in mesna živinoreja.

Od sadjereje je bilo največ sadovnjakov na vrtovih, na polju pod vasjo in na Gmajni. Večino sadja so predelali v žganje, zlasti pred prvo svetovno vojno. 

Predvsem med delavstvom je bilo razširjeno vrtičkarstvo, ki je bilo pred drugo svetovno vojno množično po vsem mestnem delu nekdanje občine Ježica, po drugi svetovni vojni pa so zaradi novih stanovanjskih in industrijskih gradenj skoraj izginili. Okrog leta 1975 se je obdelovanje vrtov uveljavilo okrog reke Save. Vrtičarske površine so bile na voljo še južno od tovarne Elma, južno od Kleč in vzhodno od soseske BS3. Pred vojno je bilo vrtičkarstvo gospodarsko pomembno, sedaj pa ima bolj sprostitveni pomen. 

Ker so se v preteklih letih in desetletjih ponekod vrtovi nenadzorovano postavljali in razmnožili, se v zadnjih mesecih leta 2020 pojavljajo pozivi Mestne občine Ljubljana Črnučanom in drugim lastnikom, naj nelegalne vrtove odstranijo. Odstranjevanje vrtov je sicer potekalo že leta 2008. V zadnjih letih so območje od Ulice Koroškega bataljona do Štajerske ceste ponovno degradirali različni uporabniki, zato so 1. septembra 2020 začeli z novim nadzorom ter lastnikom določili rok za odstranitev nelegalnih objektov do 1. novembra 2020, ob koncu letošnje vrtičkarske sezone. Po tem datumu bodo inšpektorji opravili kontrolo in v primeru, da vrtički ne bodo odstranjeni, izdali odločbo za njihovo odstranitev. 

 

 
Preberi več

Kmečke organizacije

Na Črnučah je že leta 1909 odprla vrata hranilnica, strojno kmetijsko zadrugo so ustanovili leta 1920. V bližnji Podgorici sta leta 1937 začeli delovati Krajevna kmečka zveza in Podružnica sadjarskega in vrtnarskega društva. Leta 1956 se je skupina čebelarjev s Črnuč, Ježice in iz Stožic združila v čebelarski organizaciji v Stožicah, ki je leta 1981 kot edino čebelarsko društvo v občini Bežigrad dobila status Občinske zveze čebelarjev. Po drugi svetovni vojni je med letoma 1974 in 1985 tu obratovala Kmetijska zadruga Emona, nato pa so jo preselili na Ježico.  
 
Trgovine

V Podgorici pri Črnučah je pred prvo svetovno vojno obratovala ena trgovina, med obema vojnama so bile štiri, in sicer Paternostrova, Pozničeva, Vigalova in Marinškova, imeli so tudi pekarno.

V Nadgorici je bila pred prvo svetovno vojno trgovina pri Mici, med obema vojnama pa še pri Gorjan. Po vojni so bili brez trgovine do leta 1984, ko je tja prišel Mercator. 

Na Črnučah je pred prvo svetovno vojno delovala Kačarjeva trgovina, med obema vojnama pa še tri (Cila, Cunder in Črnugelj). Imeli so tudi mesnico in pekarno. Vse do leta 1990 so prirejali sejme vsako tretjo sredo v mesecu in tam prodajali živino, prašiče in pletarske izdelke.

Pomembna je bila trgovina z mlekom, s poljskimi pridelki in zelenjavo, predvsem so prodajali neposredno strankam (kuntam), ne toliko na tržnicah; po drugi svetovni vojni so meso in mleko prodajali kmetijski zadrugi.

Mlinarstvo in kovaštvo 

Za Črnuče sta bila zelo značilni gospodarski panogi pred prvo svetovno vojno mlinarstvo na Črnušnici in kovaštvo ob Dunajski cesti. Tedaj so se na Črnučah vrteli trije mlini in kovaški meh so stiskali štirje kovači. Drugi številčno močni poklici so bili tedaj še tesar, zidar, mesar in šivilje. 

Opekarstvo in razvoj črnuške opekarne

Zaradi bogatega nahajališča gline na Gmajni je bilo v 19. in 20. stoletju na Črnučah nekaj opekarn. V 19. stoletju so tod izdelovali in žgali opeko delavci iz Furlanije. Prvi znani lastnik črnuške opekarne je bil pred letom 1900 Peterca, pred prvo svetovno vojno Ivan Ogrin, za njim pa Franc Jerko-Čiček (1876-1950). Do Jerkovega prihoda so opeko žgali v kopah ali poljskih pečeh. Krožno peč so na mestu nekdanje črnuške opekarne zgradili leta 1928. Jerko je napeljal tudi elektriko za pogon strojev. Nakupili so tudi stroje ter izdelovali po nekaj sto tisoč do milijon kosov navadne opeke na leto. Opekarna je večkrat menjala lastnike in upravitelje zaradi gospodarskih kriz.

Opekarna je delovala tudi med nemško okupacijo. 10. junija 1944 pa je utrpela napad partizanske skupine, ki je zminirala stroje in onemogočila nadaljnje dobave opeke za vojaške utrdbe. Po vojni je bila opekarna nacionalizirana. Podjetje se je od tedaj naglo razvijalo. Opekarno so v letu 1959 in 1960 temeljito rekonstruirali. Zgrajena je bila nova krožna peč in štiri komore umetnih sušilnic. V naslednjem desetletju so delavci opekarne z lastnimi sredstvi zgradili novo strojno dvorano in osem sušilnih komor, kar je pripomoglo, da so sušili opeke neodvisno od vremena. Postavili so še zorilnico za glino in paketirnico polizdelkov. Proizvodnja je je povečevala tudi zaradi uvajanja novih tehnologij.

Do sedemdesetih let 20. stoletja je črnuška opekarna postala sodoben industrijski obrat. Obenem je vodstvo opekarne poskrbelo za boljše življenjske in delovne razmere zaposlenih, saj je bil leta 1962 zgrajen tovarniški stanovanjski blok. S tem so rešili stanovanjsko vprašanje delavcev. Sezonskih delavcev opekarna že dolgo ni več zaposlovala. Podjetje se je ohranilo do leta 1987, ko so ugasnili peč, opekarski dimnik pa so porušili leto zatem. 

V zvezi z opekarji naj navedemo to zanimivost: Opekarna je stala zahodno od tako imenovane Čičkove hiše na Dunajski cesti 429. Stavba je iz sredine 19. stoletja in je bila v lasti opekarnarjev. Franc Jerko je postavil veliko stanovanjsko hišo na Dunajski cesti 449 in pečarsko delavnico. Gospodarska kriza pred 2. svetovno vojno ga je pahnila v bankrot. Hišo in pečarsko delavnico je kupil tovarnar in trgovec s tekstilom Rudolf Vidmar (1900-1972) iz zasavskih revirjev. Danes so v Čičkovi hiši stanovanje, poslovni prostori in pečarska delavnica. 

Gradbeništvo

Leta 1953 je bilo ustanovljeno krajevno gradbeno podjetje Remont Črnuče za visoke in nizke gradnje in vsa tesarska dela. Podjetje je ustanovil občinski ljudski odbor (OLO) Črnuče. Leta 1955 so pzačeli postavljati tudi vodovodne inštalacije. Naslednje leto se je podjetje preimenovalo v Obrtno gradbeno podjetje Črnuče, leta 1958 pa v Splošno gradbeno podjetje (SGP) Temelj Črnuče. Pomembni projekti tega gradbenega podjetja v Sloveniji so prihajali s specializacijo, in sicer so se v desetletjih usmerili na gradnjo športnih in stanovanjskih objektov. Prvi športni objekt so zgradili na Ježici pri Šternu. S specializacijo in razširitvijo dejavnosti je prišla tudi gospodarska rast podjetja. Od leta 1970 so na Vrhovcih, Črnučah in v Domžalah gradili individualne stanovanjske objekte in prevzemali objekte, ki so bili financirani iz samoprispevkov. Pozneje so gradili tudi bencinske črpalke. 

Na Črnučah od leta 1997 deluje tudi Tovarna asfalta (TAČ), ki je vodilna slovenska asfaltna baza. Tega leta jo je ustanovilo podjetje SCT. Podjetje ima sloves, saj je bila leta 1964 na lokaciji današnje tovarne postavljena asfaltna baza Marini, ki je imela kapacitete proizvodnje asfaltnih zmesi 100 ton na uro. Dve leti pozneje so bili montirani prekladalni silosi, ki so pripeljali do mehaničnih obratov. Zaradi smradu iz asfaltne baze je bilo že štiri leta po odprtju med Črnučani ogromno pritoževanja, v podjetju pa so tedaj obljubljali rešitev v odpraševalni napravi. 

Elektrotehnična industrija: Energoinvest in Elma

Od servisa transformatorjev 1933 prek Energoinvesta do Kolektorja ETRE

Energoinvest Sarajevo, poznejša Tovarna transformatorjev Črnuče, ima svoje začetke med prvo svetovno vojno, ko so začeli graditi hidroelektrarno pri Žirovnici. Lastniki Kranjskih deželnih elektrarn so zgradili delavnico za različne železne konstrukcije, potrebne pri elektrifikaciji. Med letoma 1932 in 1936 so zgradili daljnovod do Črnuč in prvo večjo razdelilno postajo Kranjskih deželnih elektrarn in prenesli tudi servisno delavnico iz Žirovnice. V delavnici so poleg izdelave konstrukcij popravljali tudi transformatorje. Po drugi svetovni vojni so postale delavnice samostojen obrat Državnih elektrarn Slovenije do leta 1949, ko so postale Elektro-mehanične delavnice. Leta 1951 so se preimenovali v Jambor, ki se je leta 1961 združil s sarajevskim Energoinvestom. Od tedaj so delovali pod imenom Energoinvest Sarajevo, Tovarna tansformatorjev Ljubljana. Podjetje se je od tedaj odlično razvijalo, do leta 1966 so postavili tovarno na današnji lokaciji, leta 1980 je bil zgrajen še visokonapetostni laboratorij za testiranje transformatorjev. Leta 1997 se je preimenovalo v ETRA 33 Energetski transformatorji d. d., leta 2010 pa je postalo del koncerna Kolektor in spremenilo ime v Kolektor ETRA d. o. o. 

ELMA TT

Tovarna Elma ima začetke v letu 1948, ko so bile ustanovljene manjše obrtne delavnice za proizvodnjo elektromateriala. Leta 1974 je bil znotraj podjetja ustanovljen neodvisen proizvodni obrat za transformatorje. Proizvodnja se je razširila na izdelke široke porabe in gospodinjske aparate. Veliko Črnučanov je delalo v tej industriji. Leta 2001 so kupili podjeje ELMA TT Logistik GMBH iz Nemčije, ustanovili podružnico v Srbiji, 2004 kupili še Iskro Stikalne elemente in leta 2005 ustanovili avstrijsko podjetje za transformatorsko tehniko. Več o podjetju. 

Gl.: Črnuče nekdaj, danes in jutri (1974), str. 48-58, spletni strani podjetij ELMA TT in Kolektor ETRA d. o. o. 

 

Fotogalerija

Lokacija

Prikaži lokacijo

Informacije

Avtor besedila

Gašper Hudolin

Spletni naslov

https://www.kamra.si

Ključne besede

DOMOZNANSTVO, URBANA NASELJA, LJUBLJANA

Datum objave

22.12.2020 20:57

Zadnja sprememba

18.12.2020 07:01

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam