Alesi je bil po rodu iz Ploeštija v Romuniji in je pred prihodom v Celje delal pri fotografih v Bukarešti, Istanbulu in Smirni.
8. 5. 1895 je zaprosil mestno občino, če mu dovoli postaviti fotografski atelje v dolžini 9 m, širini 3 m in višini 2,5 m, lesene konstrukcije in lepenke, vendar je bila prošnja zavrnjena. V časopisu zasledimo Alesija, ko se je zahvalil javnosti ob smrti Therese Alesi, ki je umrla 9. 3. 1898.
Dejavnost Alesija kot fotografa v Celju je prenehala 26. 3. 1907, kar je razvidno iz uradne zabeležke na mestnem uradu. Ohranili so se nam njegovi elegantni vizitni in kabinetni portreti. Na začetku je uporabljal beljeno podlago, konec devetdesetih let pa vedno bolj priljubljeno temnejše ozadje. Fotografski papir je temnejši in ima žametni podton v temno rjavi barvi, zato so njegove fotografije še vedno dobro ohranjene in tudi jasne. Podobno kot Walsa se je tudi Alesi podredil modnim trendom in atelje opremil z romantičnimi kotički, kar pa le škodi njegovim sicer dobrim fotografijam, ki jim ne manjka poglobljene osebne note.
Dejavnost Alesija kot fotografa v Celju je prenehala 26. 3. 1907, kar je razvidno iz uradne zabeležke na mestnem uradu. Ohranili so se nam njegovi elegantni vizitni in kabinetni portreti. Na začetku je uporabljal beljeno podlago, konec devetdesetih let pa vedno bolj priljubljeno temnejše ozadje. Fotografski papir je temnejši in ima žametni podton v temno rjavi barvi, zato so njegove fotografije še vedno dobro ohranjene in tudi jasne. Podobno kot Walsa se je tudi Alesi podredil modnim trendom in atelje opremil z romantičnimi kotički, kar pa le škodi njegovim sicer dobrim fotografijam, ki jim ne manjka poglobljene osebne note.
Vir: Rolanda Fugger Germadnik, Odsotnost smehljaja. Celjski poklicnifotografi v 19. in začetku 20. stoletja, Pokrajinski muzej Celje, Celje2009.
