Vladimir Bartol je bil pisatelj, dramatik, kritik in publicist, rojen v Sv. Ivanu pri Trstu. Oče Gregor je bil poštni uradnik, mati Marica Nadlišek Bartol pa je bila že uveljavljena in znana književnica (npr. roman Fata morgana, 1898) in urednica časopisov Slovenka in Ženski svet. Pisala je tudi članke o vlogi žensk (npr. v časopisu Edinost), v sestavkih je poudarjala pomen slovanske ideje in nagovarjala ženske k branju slovenske književnosti.
Leta 1925 je Bartol doktoriral iz filozofije z disertacijo O faktorjih, ki omogočajo živim organizmom smotreno reakcijo na zunanje vtise (in s tem ohranitev individua in vrste). 1926–27 se je študijsko izpopolnjeval na pariški Sorboni, kjer je poslušal predavanja iz biologije, psihologije in psihiatrije. Leta 1928 je služil vojaški rok v Petrovaradinu in Novem Sadu, kjer je končal izvidniško šolo 1. letalskega polka.
Leta 1929 je bil nekaj mesecev korektor pri Jutru, 1933–34 je v Beogradu urejal Slovenski beograjski tednik, v desetletju pred vojno je ob odsotnosti urednika in prijatelja Janeza Žagarja uredil nekaj številk revije Modra ptica. Spadal je v njen najožji krog, sicer pa je bil svobodni književnik. Od tridesetih let 20. stoletja je deloval v Društvu slovenskih književnikov. Na povabilo Josipa Vidmarja se je leta 1941 pridružil OF in med vojno deloval najprej kot drugi blagajnik kulturniške sekcije, pozneje kot član njenega propagandnega odseka.
Po osvoboditvi je bil nekaj mesecev tajnik ljubljanske Drame, nato je 1946–56 kot predsednik gledališkega sveta, načelnik odseka za znanost in umetnost ter predsednik slovensko-hrvaške prosvetne zveze, skrbel za slovensko kulturno življenje v Trstu. Leta 1956 je postal referent za tisk na SAZU, 1960 pa upravnik znanstvenega oddelka SAZU. Leta 1960 je kot predstavnik Zveze jugoslovanskih društev književnikov obiskal Egipt.
Med študijem je prijateljeval s Klementom Jugom, ki je nanj pomembno vplival. S pisateljevanjem je poskušal že pri dvajsetih letih, vendar neuspešno. V tem obdobju so ga predvsem zanimali življenjepisi velikih zgodovinskih osebnosti, osvajalcev in pustolovcev. Za pisateljsko pot se je dokončno odločil med študijskim bivanjem v Parizu, kjer je mdr. prijateljeval z Josipom Vidmarjem, Ivanom Mrakom, Vlasto Sterle in Walterjem Bianchijem. Leta 1927 so nastale prve črtice, med njimi je bila prva objavljena Ljubezen velikega kana v Ljubljanskem zvonu.
Najpomembnejša literarna dela:
