Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. januarja 1960 je v Ljubljani umrl Ivan Pregelj, pisatelj, dramatik, pesnik in kritik. Rodil se je 27. oktobra 1883 na Mostu na Soči (tedaj Sv. Lucija na Soči).
Starši so mu zgodaj umrli, zato je njegovo vzgojo prevzel domači župnik Jože Fabijan, ki ga je poslal na šolanje v Gorico. Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je obiskoval gimnazijo, po maturi 1903 je bil nekaj časa v bogoslovju, nato pa je študiral slavistiko in germanistiko na Dunaju ter leta 1908 promoviral z disertacijo o Rogerijevem delu. Pregljevi prvi pesniški poskusi segajo v gimnazijska leta, ko je po večini objavljal v dijaški Zori pod psevdonimi Ivo Zoran, I. Mohorov in P. Petrič. Kot gimnazijski profesor je leta 1909 začel službovati v Gorici, nadaljeval pa v Pazinu (1910-1911), Idriji (1911-1912), Kranju (1912-1924) in Ljubljani (1924-1938). V 55. letu starosti ga je zadela kap, zato je opustil poučevanje in opravljal lažja dela. Leta 1946 se je upokojil, nato pa je zaradi bolezni opustil tudi slovstveno delo.
Pregelj je začel s poezijo, vendar se je kasneje posvetil samo pripovedni prozi, deloma tudi dramatiki. Svoja glavna dela je spisal med 1915 in 1925, v času razmaha slovenskega ekspresionizma. Del njegovega ustvarjanja pripada književnosti med moderno in ekspresionizmom, drugi del pa je izviral iz tradicije romantičnega realizma iz 19. stoletja, kamor sta spadala tudi Jurčič in Tavčar. Pisal je predvsem zgodovinske romane in večerniške povesti.
S svojim slogom se uvršča med največje slovenske stiliste. Pogosto je posnemal svetopisemski slog ter uporabljal precej arhaičen in folkloriziran jezik, posejan z nemškimi, italijanskimi in latinskimi frazami. Njegov opus lahko delimo na dva dela: prvi del predstavlja katoliško vzgojna povest, drugi pa problemsko zasnovan zgodovinski roman, za katere je snov črpal predvsem iz kmečkih uporov. Leposlovni konec je sklenil z izdajo Izbranih spisov (1928- 1935). Ukvarjal se je s pisanjem kritik, literarnih pregledov in literarnih portretov ter prevedel nekaj del.
V dvajsetih letih 20. stoletja je veljal za osrednjega slovenskega pripovednika po Cankarju. Njegova dela so obravnavana v vseh povojnih slovstvenih zgodovinah, po njem pa je poimenovana tudi osnovna šola v Rupah na Goriškem.
1910 pesniška zbirka Romantika
1913 Mlada Breda
1915-1916 Tlacani (1927 kot Tolminci)
1918-1919 Zadnji upornik (1928 kot Štefan Golja in njegovi)
1920 Plebanus Joannes
1921 Matkova Tina
1921 Azazel
1922 Peter Pavel Glavar
1923 Bogovec Jernej
1933 Thabiti kumi (v Sodobnosti)
1962-1970 Izbrana dela I-VII. (uredil in opombe napisal France Koblar)
2002 Zbrano delo I. (uredil in opombe napisal Janez Dolenc)
2005 Zbrano delo II. (uredil in opombe napisal Janez Dolenc)
Prispevala: Katja Ozebek, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
