Oktobra 1918 je avstro-ogrska vojaška uprava zapustila taborišče v Strnišču. Novembra 1918 je taborišče v Strnišču prevzel v upravljanje Oddelek za socialno politiko Deželne vlade Slovenije.
Že decembra 1918 so zapuščene barake strniškega taborišča prispeli primorski begunci iz medvojnega taborišča v Brucku, hkrati pa so v Strnišče začeli prihajati begunci iz krajev, ki jih je po vojni zasedla Italija. Leta 1920 so se primorskim Slovencem v begunskem taborišču Strnišče pridružili še ruski begunci.
Vzdrževanje taborišča je za Deželno vlado Slovenije predstavljalo velik strošek, zato ga je 31.1.1922 prenehala vzdrževati. Zaradi katastrofalnih razmer, ki so nastopile za tem, je vlada podaljšala vzdrževanje taborišča še do 30.8.1922. Do takrat se je večina beguncev izselilo.
Že decembra 1918 so zapuščene barake strniškega taborišča prispeli primorski begunci iz medvojnega taborišča v Brucku, hkrati pa so v Strnišče začeli prihajati begunci iz krajev, ki jih je po vojni zasedla Italija. Leta 1920 so se primorskim Slovencem v begunskem taborišču Strnišče pridružili še ruski begunci.
Vzdrževanje taborišča je za Deželno vlado Slovenije predstavljalo velik strošek, zato ga je 31.1.1922 prenehala vzdrževati. Zaradi katastrofalnih razmer, ki so nastopile za tem, je vlada podaljšala vzdrževanje taborišča še do 30.8.1922. Do takrat se je večina beguncev izselilo.
