Lesene skrinje so bile vse do začetka 20. stoletja pomemben kos pohištva na podeželju. Uporabljali so jih za shranjevanje oblačil in osebnih predmetov. Zaprte so služile tudi za sedenje. Posamezne so imele v notranjosti ločene prostore in predale, včasih tudi skriven predal za hrambo dragocenih osebnih predmetov (denarja, nakita, ljubezenskih pisem …).
Na Ormoškem so jih izdelovali iz mehkega smrekovega lesa, različnih dimenzij, brez zahtevnejše površinske obdelave in nekrašene, z ravnim ali polkrožnim pokrovom. Ker so bile preproste izdelave, so jih »zbili« vaški rokodelci. Moški in ženske so imeli vsak svojo, ločeno skrinjo. V začetku 20. stoletju so jih nadomestile omare.
