»Proslava mojega rojstnega dneva! Mogoče trinajst let? Na fotografiji so moje sošolke. Recimo, ta (pokaže prvo osebo z desne) je Milka Hrobat. Šla je v Brazilijo, umrla je že nekaj let od tega. Bila je prijateljica moje sestre. To sem jaz (četrta oseba z desne). To je Lili Campana (peta oseba z desne), Alessandra, sošolka moje sestre. To je Draga (pokaže tretjo osebo z desne). To je Mirjam Polley (pokaže drugo osebo z desne), od Polleyevih. Moja sestra (pokaže četrto osebo z leve). Tukaj je Suzana, ki je bila pri partizanih (pokaže na prvo osebo z leve). To je moj brat (pokaže na fantka na levi strani spredaj). Drugi fant je Mirjamin brat Sergio. To je hčerka vrtnarja, Škamperle Anica, tukaj pri Scaramangaju.«
Fotografija je bila posneta v današnji dnevni sobi, kjer so imeli klavir. Danes klavirja ni več, soba je pa ista.
Kaj je Jolka dobila za rojstni dan? »Mama nas je vedno presenetila. Zelo. Mama je govorila: “Tisto je zares vaše, kar drugim daste!”, “Kar drugim dobrega storite, to je edino važno!”, “Malo morate nase pozabiti!”. To je bilo prav njeno. “Noben človek ne sme pozabiti, kadar se malo povzpne, če je bil kdaj reven kot cerkvena miš. Ne sme pozabiti na tiste ljudi, ki trpijo.” Ona je dajala na ljudi. Bila je mizerija takrat. Mi dandanes ki govorimo kriza… Moja mama, kadar je kakšen govoril o krizi, je rekla: “Kriza je bila takrat, kadar smo čakali na kmetiji, da je kokoš znesla jajce, in ga šli prodat v štacuno za eno pest soli, da smo lahko posolili tisto žlobudro, ki smo jo imeli za opoldan. Tisto je kriza!”«
