Na Jesenice so priseljenci iz republik nekdanje Jugoslavije prihajali oziroma so »po njih prihajali dol« že po letu 1948, ker so potrebovali delavce za železarno. Leta 1969 naj bi bilo v železarni od 6300 zaposlenih 15,3 % priseljencev iz drugih jugoslovanskih republik. Iz svojega okolja so prinesli svoje navade in jih ohranili. Te se kažejo tudi ali predvsem v prehrani, ki je prispevala k jeseniškemu fusion foodu. V Tovarniškem vestniku v rubriki Za naše gospodinje najdemo recept za sarme že leta 1938. Podobno kot primorsko joto so fabrške kantine nudile še pasulj, filane paprike in sarme, musako itd. A spretnosti vlečenja testa z oklagijo so se naučile le redke domačinke in tako so pite in burek bolj ali manj ostali v domeni priseljenskih gospodinj. Zelo pomemben dejavnik pri spoznavanju Slovencev s prehrano priseljencev so bili mešani zakoni in skupne delovne akcije.
Jedilnik
1. Pita ali burek, jogurt / ajran
2. Kljukuša s piščancem, jogurt /ajran
3. Čorba: bosanski lonec ali bamija, somun (lepinja)
4. Sarma ali dolme, pire krompir, kisla smetana
5. Musaka, sezonska solata
6. Boranija ali pasulj, somun (lepinja)
7. Gravče na tavče s suhim mesom, vloženi feferoni
