Industrija in domača ognjišča so porabili preveč lesa in ker je postajal za kurjavo predrag, je bilo potrebno nekaj spremeniti. Prišlo je do nekake energetske krize. Industrija se je zato počasi preusmerjala na kurjenje s premogom, v gospodinjstvih pa se je kot odgovor na “energetsko krizo” pojavil “šparhert” ali drugače rečeno “štedno ognjišče” – štedilnik. Štedilniki so bili torej nujen odgovor na dvig cene lesa in vedno bolj izropane gozdove sredi 19. stoletja.
Štedilnik se je lahko razvil tudi iz pripečka ob peči, saj so na njem pogosto greli hrano. Glavni onesnaževalec kuhinje – dim – je bil ukročen in s tem je nastala možnost za nadaljnje spremembe v smeri bivalne kuhinje.
Spremembe na podeželju so potekale zelo počasi. Medtem ko so delavci v svojih stanovanjih v osemdesetih letih 19. stoletja že imeli štedilnike, je večina gospodinj na podeželju še vedno kuhala na ognjiščih ali v pečeh.
Zaradi modernizacije kurišča se je morala spremeniti tudi posoda, v kateri so gospodinje pripravljale hrano.
Glinasto posodje je zamenjalo kovinsko, namesto trinogih skled so začeli uporabljati posode z ravnim dnom. Počasi so izginile tudi glinaste posode za peko, saj so jih zamenjali pekači iz kovine in le modeli za potice so pogosto se ostajali iz žgane gline.
