Za vinorodna območja ormoških Slovenskih goric so značilne majhne hišice, imenovane klečaje. To so vinske kleti ali zidanice brez oken, z nenavadnimi lesenimi mrežastimi vrati. Izvirajo iz 18. in 19. stoletja. V preteklosti so bile pravi biseri kmečke arhitekture tega območja. Tovrstna stavbna dediščina danes žal izginja, saj so ohranjene le še posamezne klečaje na območju Žvaba in Runča, v Šardinjah, Vičancih in na območju Male vasi.
Klečaje so bile grajene iz obtesanih hrastovih, bukovih, hojkinih ali topolovih brun. Zunaj in znotraj so bile ometane z ilovico (ilovico so premešali z narezano slamo, s plevami in z vodo) ter prebeljene z apnom. Njihove strehe so bile krite z rženo slamo, tla pa nabita z ilovico. Opremljene so bile s prešo in sodi, služile so tudi shranjevanju vinogradniškega posodja in orodja. Na podstrešju so bili ponavadi shranjeni koli, slama in seno. Klečaje so imele dvojna vrata: notranja so bila masivna, izdelana iz plohov ali enega kosa lesa (hrast), zunanja pa mrežasta, narejena iz letev. V jeseni, ko je mošt vrel, so notranja vrata odprli in s tem omogočili dotok zraka skozi mrežasta vrata. Težka lesena vrata so zaklepali z velikimi ključi, mrežasta pa z obešalko.
Izvor izraza klečaja je nejasen. Nekateri menijo, da izvira iz načina gradnje, drugi, da je povezano z velikimi ključi, s katerimi so jih zaklepali, tretji jih povezujejo s kletjo.
