Na hrbtni strani: Mama, Ivanka Perhavec, por. Milič.
“Kako ste govorili doma? V katerem jeziku?
Po slovensko, seveda narečno. Moja mama je bila zelo preprosta, a zelo izobražena. Že kot otrok je ogromno brala, ker je živela v bližini izobražene družine, ki ji je kar naprej posojala knjige. Imeli smo pekarno. Tam je delala od jutra do večera, ko pa je imela čas za kosilo, ga je preživela s knjigo v roki. Ker smo otroci hodili v italijanske šole, so bile slovenske knjige za nas grozovito težke. Spominjam se, moja najtežja knjiga v slovenščini je bila Finžgar, Pod svobodnim soncem. Zakaj? Ker v narečju nismo poznali izrazov, kot so koplje,sulica, meč … Za vsako tretjo besedo sem morala k mami, da mi je povedala, kaj pomeni. Moj izvod Finžgarja je bil ves popisan s prevodi in razlagami besed. Ker je italijanščina polna vokalov, nisem bila sposobna prebrati imena I-z-t-o-k. Zapreti sem morala oči in se maksimalno potruditi … Zato razumem svoje italijanske prijatelje, če ne morejo izgovoriti priimka Kocbek.
Mama je bila torej prva vez s fikcijo, z literaturo.
Oče je bil naravno zelo bister, bral pa ni prav veliko. Če nas je mama videla pri knjigi, je to zanjo pomenilo, da delamo oz. da nekaj koristnega počnemo. Pri moji prijateljici doma pa je to pomenilo izgubo časa. Ampak jaz na začetku nisem dosti brala, raje sem pohajala okrog.”(Milič, 2006, str. 7)
