Meščanske črne kuhinje so bile zaradi boljšega odvoda dima praviloma manj zakajene kot kmečke, zato so imele gospodinje v njej spravljeno tudi kuharsko opremo. Zaradi požarne ogroženosti jih je v drugi polovici 18. stoletja Marija Terezija prepovedovala, vendar je zaradi slabih socialnih razmer marsikje niso upoštevali.
V pečeh ali na njih se je na lesah sušilo tudi sadje. Hrano so gosodinje lahko pripravljale tudi na prostoru pred pečjo. V ta namen je bil predpeček nekoliko razširjen, da je na njem lahko stal trinožnik ali trinoga, pod njim pa je bila odprtina za pepel.
Nad predpečkom so bile pogosto “rante” za sušenje drv, ob strani pa tudi odprtina za solnico.
Če je bila cela stavba lesena, je bilo ognjišče pred pečjo preprost lesen zaboj na dveh nogah, v njem pa je bila naphana ilovica. Posoda je bila največkrat iz žgane gline, pločevinasta je bila redka.
