Tista kmetija, ki ni imela konj za kmečko delo – predvsem oranje in vprego – je imela volove. Kot pravijo starejši so v primerjavi s konji veliko manj pojedli, za oranje in vprego pa so služili enako ali celo bolje. Mladega vola so pri oranju vpregli k starejšemu in ga tako priučili na vprego in delo. Tako je kmet s časom starejšega prodal in mlajšega obdržal. Po nekaterih majhnih kmetijah so za oranje vpregli kar kravo ali celo tele, saj niso imeli ne konja, ne vola – a to je bilo le v skrajni sili. Od tu tudi rek: »S teletimi orat in z otroki v gozd, …« S prihodom traktorjev, (na Ilirskobistriškem jih je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja največ priskrbela Kmetijska zadruga) pa so konji in volovi počasi izginili iz naših »štal«. Otroci se jih spominjajo v povezavi z »muhanjem,« za njih nadležnim opravilom, ki jim je bil dodeljeno. Z vejami so morali odganjat muhe od volov, da so bili ti mirni. Volove so tudi podkovali s posebnimi podkvami, precej manjšimi od konjskih. Pravijo, da so kovači dosti raje podkovali vole kot konje. Konj je bil namreč dosti bolj nepredvidljiv (saj že stari rek pravi: »Konj ima sto misli«).
Viljemu Kindlerju se je pred objektiv fotoaparata za časopis Snežnik aprila 1963 postavil Stanislav Štemberger iz Vrbova 63. Pod fotografijo, ki jo objavljam je zapisal: »Štemberger Stanislav je kar dobro razpoložen, seveda tudi ponosen na ta dva, ki jih vidite na sliki, skupaj pa tehtata 1700 kg.«
V ozadju je viden Stanislavov hlev, pritlična stavba, pokrita s slamo in pobeljena z apnom. Kaj kmalu po nastanku fotografije je ta značilna arhitektura gospodarskih poslopij z vhodnimi vrati »na kolono« in majhnimi okni zaključenimi z grobo obdelanimi »jetrami« in strmo slamnato streho, v duhu napredka, začela izginjati in je do danes skorajda popolnoma izginila.
