V Reziji "ukradena" fotografija

Študentje ljubljanske slavistike smo bili zgodaj poleti 1960 na absoventski ekskurziji v Benečiji in Reziji. Tiste čase je bil to vse prej ko enostaven podvig. Prelepa rezijanska dolina je bila  za Italijo strogo varovano obmejno področje. Povsod je bilo prepovedano fotografirati. Jaz pa s seboj kar dva fotoaparata, za črno-bele slike in barvne diapozitive. Naš avtobus sta vseskozi spremljala dva karabinjerja z motorji. Ob postankih smo se kar razpršili v lovu za slovensko besedo. Domačini so nas gledali začudeni. A na našo željo je starka, sedeča pred hišo, vseeno odmolila svoj starinski, narečni Očenaš. – Pred odhodom iz Ravence, osrednje rezijanske vasi, smo na trgu udarno zapeli nekaj slovenskih pesmi. Jaz pa sem skozi prezračevalno okence iz avtobusa prizor posnel, skupaj s karabinjerjema v ozadju. – Na sliki so med nami naši profesorji: Tine Logar, Boris Urbančič, Franc Jakopin, Miloš Poljanšek. Prav v centru je Izidor Predan, kulturni delavec in vsestranski beneškoslovenski aktivistki, ki je bil ves čas z nami. Na povratku je prisedel v naš avtobus in je s takim zanosom odrecitiral Gregorčičevo Soči, da smo najpej onemeli, potem pa burno zaploskali.