Moj mož Marjan je bil pri Škoflekovih na Spodnji Hudinji najmlajši od treh otrok. Leta 1949 je s svojim prihodom na svet presenetil starša Ignaca in Ano in se pridružil takrat devetnajst let starejšemu bratu in deset let starejši sestri. Kot je pogosto v takšnih primerih, je postal njihov družinski miljenček. Prav posebno navezo pa je stkal z mamico, ki je, kot je bilo takrat običajno, srbela za dom in gospodinjstvo. Njuna je bila vsakodnevna skrb za zajčke, kokoške in pujske, ki so jih takrat še lahko redili na njihovi domačiji na obrobju mesta. Njegova navezanost na mamo ga je prikrajšala tudi za mnoga poletna doživetja na morju. Ker ni mogla mama z njim, se ni želel udeleževati šolskih kolonij.
Oče Ignac pa je bil šofer in na veliko Marjanovo veselje ga je večkrat vzel sabo na vožnjo po Celju in okolici. In že krat je sprejel odločitev, da bo kot oče opravljal šoferski poklic. In tako je Marjanček zrasel v Marjana in postal samostojni avtoprevoznik, poklic, ki ga je opravljal vse do upokojitve.
V družini Škoflekovih, v katero sem se primožila, so me zelo lepo sprejeli in sem se s taščo in vsemi ostalimi zelo dobro razumela ter bili med sabo vedno zelo povezani.
