Skupina topolških fantov in deklet se je sredi poletja 1935 odpravila na Snežnik.
Pred tem so počastili vaškega svetnika sv. Štefana 4. avgusta in še Veliki Šmaren sredi avgusta. Na pot so se odpravili 17. avgusta 1935. Krenili so zvečer peš s Topolca in se podali do Trnovega ter nadaljevali pot po novi vojaški cesti, mimo Gabrovca, skozi Suhe doline, vse do jase na Sviščakih (Rifugio). Po kratkem počitku so nadaljevali pot proti Snežniku. Od Grde jame je na Snežnik vodila le še strma steza. Južna pobočja Snežnika so bila še vedno ožgana od požara, ki je tu pred nekaj leti uničil ne le travne površine temveč tudi velike površine nizkih borovcev. Ob stezi so žalostno štrlela do korenin ožgana stebla borovcev. Le tam pa tam se je iz ožganine prebijala zelena vejica. Bili pa so navdušeni nad obsežnimi površinami pisanega planinskega cvetja.
Vrh Snežnika so dosegli sredi dopoldneva. Na vrhu so se ob triangulacijskem stolpu še fotografirali za spomin. Trudni pa vendar zadovoljni, da so uspešno opravili tak podvig, so se vrnili v dolino!
Na sliki prepoznamo: Zadaj z desne: Stanko Baša, Franc Možina in Polde Čeligoj, pred njimi Pavlina Grlj, Pavlina Baša in Pepca Zidar, spredaj Mirko iz Trsta in Milan Zidar. Fotograf neznan.
