SLOVENSKI FANTJE V TITOVEM UŽICU
Od marca do septembra 1959 smo služili kadrovski rok v Titovem Užicu. Velika vojašnica v Krčagovem, slab kilometer od mesta, zgrajena še v času balkanskih vojn, je postala dom poldrugega tisoča mladih vojakov. Tudi tu je bilo kar precej Slovencev, bili pa smo razbiti po številnih enotah tega velikega pehotnega polka in smo se bolj slučajno srečevali. Veseli pa smo bili vsakega tudi kratkega snidenja in klepeta v materinem jezike. Komandant vojašnice je bil velik ljubitelj cvetja in zelenic. Zato je kmalu dobil nadimek »Cvetko Businič« (busenje/ruša). Poleg rednih vaj in predavanj so se vrstili tudi krajši in daljši naporni marši. Gotovo smo si vsi najbolj zapomnili velike štirinajstdnevne vojaške vaje na Zlatiboru. Prekrasni kraji, vaja pa slabo organizirana, bilo je dosti nepotrebnih naporov stotin vojakov, »ukopavanja do guši« in … komandant ni opravil polkovniškega izpita.
Spoznali pa smo zanimive kraje in mesta Kadinjačo, Banijo Bašto, Sevojno, Đurđevića Taro ter samo legedarno mesto Užice.
Ta čas vojašnica propada in je povsem demolirana, po dvoriščih rase meter visok plevel … le kje si Cvetko Businić? Ampak čez cesto še vedno deluje tovarna orožja in streliva Prvi partizan. (Vojko Čeligoj, 2. junij 2016)
Na sliki prepoznam le trojico: z desne; slavist dr. Jože Pogačnik, tedaj najmlajši doktor v Jugoslaviji , Vojko Čeligoj, Sežančan, četrti strojni inženir Jaka Studen … Slika je nastala ob izteku zlatiborske ceste v mesto Užice v maju 1959.
