Tale fotka je ena mojih prvih. Nastala je tudi na mojem/našem prvem vzponu na Snežnik (1796 m), bilo je sredi poletja 1952. Posnel sem jo s svojim prvim fotoaparatkom, ki je bil pri hiši že od jeseni 1943; po razpadu Italije ga je eden od bežečih italijanskih vojakov pustil v zameno za obrabljene civilne hlače in kamižolo, ki naj bi ga na begu bolj ščitile kot vojaška uniforma. Fotoaparatek je bil enostavna box kamera, kakršna je bila še sredi 20. stoletja karseda popularna, ljudska. A problem je bil, ker v naših krajih celo desetletje nisem prišel do filma zanjo. Dokler mi ga ni nekdo pretihotapil iz Trsta. – Na sliki so mladi iz Zagorja na Pivki: Dolf, Maks, Francelj, Jože … moji prijatelji, ki jih je potem kmalu vzela noč, kot smorekli. Po skrivnem in tudi smrtno nevarnem prehajanju meje, jugoslovanski graničarji so streljali, če so v noči zaznali kaj nenavadnega, so se najprej oglasili iz Trsta, potem pa zvečine pristali v Avstraliji. Iz moje vasi, ki je takrat štela kakih 550 duš, jih je tiste čas zbežalo v neznano več ko 100, fantov i deklet.
S Snežnika v Avstralijo
Bild
