Na verouk imam lepe spomine, ker ni bila samo strogost, ampak tudi lepi trenutki pri igri. Če smo vsi napisali nalogo, bili primernega vedenja in sodelovali pri uri, smo imeli tudi čas za igro v zadnjih petnajstih minutah.
Pomladi in jeseni smo se igrali z žogo, si razigrano nagajali za cerkvijo. V zimsko zasneženem času smo se sankali po hribu pod cerkvijo. Radi smo se družili in tudi v šoli smo bili v večini sošolci.
Fotografijo prispeval: Ferant Vencelj
